Ustvarjalna glava je podobna padalu - deluje lahko le, če je odprta!

Legenda pravi, da na nekem pogovoru v tujini, kjer je poleg Aleša Debeljaka in moderatorja nastopal še neki ugledni profesor, slednji skoraj ni prišel do besede, ko je zanjo poprijel Debeljak. Ja, pogovarjati se z Debeljakom (1961), pesnikom (osem knjig pesmi, dvakrat tudi Jenkova nagrada), esejistom (štirinajst knjig esejev, tudi nagrada za najboljši esej desetletja v reviji World Literature Today) profesorjem in mislecem, nagrajencem Prešernovega sklada in Ambasadorjem znanosti Republike Slovenije, pomeni poslušati poetično besedo, ki nastaja v realnem času, širokopotezni zamah njegovih misli se razteza čez meje slutenega, sugestivnost njegovega govora pa vsekakor uroči, če že ne skoraj hipnotizira.

Kam pa naj se po tvojem mnenju hodi geografsko napajat in plasirat slovenska kultura in umetnost: na Vzhod, na območje bivše Jugoslavije ali na Zahod, v Srednjo in Zahodno Evropo, kamor družbeno-politično gravitiramo v zadnjem obdobju?

Sleherni pisatelj po mojem samo pridobi, če si skuša ustvariti – imaginarno ali z bivanjem in dolgotrajnimi obiski – neko alternativno domovino, začasno bivališče, nadomestno kulturo: za širitev ustvarjalnega obzorja to pomeni, da je pisatelj najprej bralec, bralec raznolikih svetov. Ne zdi se več samoumevno, zato ta omemba. Vendar v tem smislu ni nikakršnih ovir. V smislu objave knjige, če že ne uveljavitve avtorskega imena, to pa v mednarodnem prostoru, ki terja dober prevod, tudi če gre za slab tekst, pa imamo v resnici opraviti z »balkansko solato« dejavnikov: prepričanje o dobrem tekstu, osebni talent in motivacija, družabni stiki in omrežja, znanstva z drugimi, po možnosti uglednejšimi, avtorji in poznavanje literarnega sistema s prevajalci, agenti, agencijami in uredniki, pogosto tudi pretanjena trdovratnost ali osebna karizma, po možnosti pa oboje. In druge »banalije«. Ni ilustrativno, vendar je zgovorno: po nekem literarnem večeru v New Yorku sredi devetdesetih let, v toku vojn za jugoslovansko nasledstvo in genocida bosanskih Srbov nad bosanskimi Muslimani, sem si zapravil priložnost za objavo knjige pesmi, ker se nisem tiho nadejal, da naj gre pač konverzacijska tematika mimo in gremo dalje, do sladice in drugih lepih reči, o katerih se lahko strinjamo, in ker se nisem vljudno, a sprevrženo – kot mnogi za mizo – strinjal z mnenjem o bosanskih Srbih kot ogroženem ljudstvu, ki ga je zagovarjal pomembni urednik pri založbi, ki se je zanimala za moj rokopis. Ne le da se nisem strinjal, zavrnil sem ga strastno in glasno. Do sladice smo nekako prišli, do tega, da bi me z založbe še povprašali po rokopisu, pa ne.

Več na povezavi: http://www.bukla.si/?action=clanki&limit=12&article_id=2059