Izrazite težave imam z industrijsko marmelado

Tokrat gostimo Anjo Golob, s katero smo se pogovarjali preko elektronske pošte, saj je ravno v teh dneh rezidenčna gostja na Dunaju. Poleg tega, da je gledališka kritičarka in publicistka, je še vse kaj drugega. Je filozofinja in literarna komparativistka, je pesnica (izdala je samostojno pesniško zbirki V roki), je dramaturginja in ukvarja se s fotografijo. Vse pod streho samozaposlene na področju kulture.

S pisanjem kritik se ukvarjate že kar nekaj let (če sem prav preštela, okoli petnajst). Poleg tega ste še dramaturginja, pesnica, amaterska fotografinja. Kaj je bilo prej? V tem kompletu se zdi kritiško pisanje še najmanj ustvarjalno in umetniško. Je kritika bolj v službi novinarstva ali umetnosti?

Računala sem, da sva šli, ko sem objavila »Rože za Elzo«, s kritiko dokončno narazen, da je ta romanca končana. Zdaj kaže na še eno zgodbo z zarečenim kruhom, koliko bo tragedija in koliko farsa, bomo pa še videli. Pred kratkim sem se vrnila v Ljubljano, ugotavljam, da so šle stvari v času, ko sem spričo drugega dela pisala kritike bolj sporadično, samo na slabše: honorarji so še bolj v riti, prostora v medijih je še manj, še bolj se zdi, da je kritika absolutno nepotrebna, posledično je padla kvaliteta ... idealne razmere, skratka, za nov, svež zagon. Dejstvo namreč ostaja: če naj imajo možgani smisel, je kritika nujna, kakor je nujno gledališče. V bistvu je še najmanj nujna za pisca, mnogo bolj neobhodna se mi zdi za ustvarjalce teatra, za teater sam, za publiko, nikakor nazadnje pa tudi za same medije. Kritika med drugim vzgaja okus, refleksijo, presojo, vzpodbuja in trenira debato, poziva k aktivni udeležbi v življenju, razširja obzorja, zato je krvavo potrebna vobče, kot element širšega diskurza o svetu. 

Več na povezavi: http://veza.sigledal.org/prispevki/anja-golob-izrazite-tezave-imam-z-industrijsko-marmelado