Dekleta pojejo

Opis

Pesnik Peter Kolšek se svoje pesniške zrelosti zaveda kot le malokdo. A to se niti slučajno ne izraža v vehemenci in brezpogojnem prepričanju vase. Nasprotno: v njegovi poeziji je čutiti bolečo zavest o krhkosti lastnega ustvarjanja. In tudi sicer se mu zdi, da je »preveč popustljiv do trenutkov, / premalo skrben do dnevov in let«. Pesmi v zbirki »Dekleta pojejo« preveva kdaj nekoliko tesnoben in kdaj osvobajajoč občutek negotovosti, nekoristnosti, polne so zavedanja, da jih lahko vsak hip odnese veter. Takšno zavedanje, ki pravzaprav pomeni globoko spoštljivost do upesnjenega in neupesnjenega sveta, pa ekspresivno moč njegove poezije le še poveča. Ta za Kolška tako značilen paradoks, nevarno brezvetrje, zaradi katerega je treba »težke knjige polagati na lažje«, ga dela nenavadno ranljivega in kritičnega do narave, družbe in do človekovega bivanja nasploh, predvsem pa ga odpira vse bolj medlim in migotavim, a zato toliko bolj dragocenim in ekspresivnim erotičnim dražljajem.