Tisa

Opis

OB TISI

Današnji svet je gluh in slep za sebe samega. Njegova vzporednica – pesniški svet – se oddaljuje od renesanse, ki je naredila ljudske jezike vredne prestola in oltarja. Njihovi trdoživosti je celo podredila tako imenovani silabotonični princip, tako da je jezik v pesmi ljudski. Vse to danes izgineva iz zavesti in dojemljivosti, seveda s humanizmom vred. V izogib obema neprijaznima svetovoma pesniška knjiga TISA išče, kar sem kot pesnik rešil, dobesedno poosebljeno v moj jaz, in eden slepih potnikov v mojem jazu je tisa. To drevo smo imeli doma na vrtu kot svetinjo. Njene vejice so imele prostor tudi v velikonočni beganci. Pa te tise na domačem vrtu ni več, dalje živi v mojem pesniškem svetu, in ta svet je liričen tudi zaradi nje.

Valentin Cundrič

Protagorasova misel, da je vseh stvari merilo človek, je najbliže najnovejši pesniški zbirki Valentina Cundriča – TISA. Merilo stvari, ki se merijo v pesniškem jeziku, je pesem. Prva, Tisa, nam meri Usodo časa in kraja, Človeka, ki s svojim upanjem zre v prihodnost, a se še kako zaveda preteklosti. Marsikdo bi ob tem dejal, »nič novega«, a pesnik ve, da sta vsaka bolečina in spoznanje nova, če že ne rana, pa senca, ki pade v srce in ti ne da spati. In ko govori v pesmi Ta hip, je ptica njegova klicarka, po navadi v tišini. V Cundričevo poezijo se je močno razraslo drevo, taisto drevo, ki nudi senco ali pa ti veje šepetajo prerokbo. In teh je v pesmih kar nekaj, omenim naj posebej pesem Sveta ni, saj je potovanje skozi samega sebe :« Vse je sen/ in sen je/ iz naše budnosti./« merilo pesnik – človek. In temu sledi, če berem naprej ali nazaj, Cundričevska samosvoja, brezkompromisna pot. Ali kot pravi v pesmi Tako:/ Midva greva pa naprej/ in gledava nazaj./

Sonja Koranter, oktober 2016