Opis

Telemahovi komentarji izhajajo natanko šestdeset let po tem, ko je Veno Taufer leta 1956 z revijalnimi objavami vstopil v slovenski pesniški prostor. Pričujoča knjiga vsebuje celoten pesniški opus enega najvidnejših pesnikov slovenskega modernizma: trinajst pesniških zbirk, nove, še neobjavljene pesmi in eseje, v katerih avtor premišljuje lastno poetiko. In ta je distinktivna, Tauferjevo pesništvo vse od začetkov do najnovejših pesmi zaznamuje notranja enotnost brezkompromisne zavezanosti jeziku, ki v njegovi poeziji ni zgolj instrument ali izrazno sredstvo, ampak resničnost sama. Ta pa ni monolitna, temveč fragmentarna – kot Taufer v svojih pesmih vedno znova pokaže, je mogoče s poezijo zamajati katerokoli enoznačno »resnico« o svetu. Ne nazadnje tudi tisto, ki jo izreka poezija, česar se pesnik, mojster postopkov dekonstrukcije, rekonstrukcije, ironije in samoironije, izjemno dobro zaveda.