Politična zgodovina bodeče žice

Opis

Za bodečo žico kot sredstvo političnega upravljanja s prostorom so v sodobni zgodovini značilni trije momenti, ki jih avtor označi za paradigmatične: prvič, izum bodeče žice, ki se zgodi leta 1874 v ZDA, kjer se je izvorno uporabljala za ograjevanje zasebnega teritorija v preriji v času t. i. osvajanja »divjega zahoda«, pri čemer je odigrala ključno simbolno vlogo v etnocidu belopoltih kolonizatorjev nad staroselskim prebivalstvom; drugič, obdobje prve svetovne vojne in uporaba bodeče žice pri pozicijskem vojskovanju; tretjič, uporaba bodeče žice v arhitekturi koncentracijskih in uničevalnih taborišč v času nacizma. Zaradi zgodovinskega pregleda in pojmovne ostrine je Razacova Politična zgodovina bodeče žice danes še aktualnejša kot v času izida v Franciji: živimo namreč v obdobju, ko nekatere evropske države (Slovenija je med njimi) po »koncu zgodovine« – ki ga je zaznamovalo brisanje meja z mednarodnim združevanjem in povezovanjem – svojo suverenost ponovno »branijo« prav z novo, tehnološko izpopolnjeno različico stare bodeče žice. Da bi razumeli in pojasnili njeno politično vlogo, se moramo opreti na zgodovinsko-konceptualno analizo, ki jo nudi Razacova knjiga. Olivier Razac je filozof. Od leta 2014 predava na Univerzi Grenoble Alpes v Franciji. V svojem delu se posveča načinom izvajanja oblasti v sodobnih družbah, pri čemer nadaljuje analize Michela Foucaulta. V objavljenih knjigah piše o razvoju tehnologije oblasti nad prostorom od bodeče žice do elektronske zapestnice ter o racionalnostih, prek katerih institucije upravljajo z ljudmi, zlasti na področju medijev, zdravstva in kazenskega prava. Trenutno preučuje oblike legitimiranja politične avtoritete z izrazito protiavtoritarnega gledišča.