Opis

Sol, imenovana tudi »belo zlato«, je bila v preteklosti pomembna strateška surovina in glavni konzervans za pripravo in shranjevanje živil, uporabljali pa so jo tudi v živinoreji, medicini, usnjarstvu, pri izdelavi stekla, smodnika in podobno. V Evropi so tako lokalne kot centralne oblasti opravljale nadzor nad pridelavo in trgovino soli in si s tem zagotovile stalen vir prihodka v (državno) blagajno. Namen dela je osvetliti delovanje in razvoj severnojadranskih solin v obdobju Beneške republike s poudarkom na piranskih solinah. Metodološko je v ospredju pregled arhivskega gradiva javnih (npr. Pokrajinski arhiv Koper z enoto v Piranu, Državni arhiv v Benetkah, Državni arhiv v Trstu, Diplomatski arhiv Trst, Državni arhiv v Zadru) in nekaterih cerkvenih arhivov (npr. arhiv piranskega minoritskega samostana), kot tudi njegova obdelava, analiza in interpretacija ob uporabi in reinterpretaciji drugih že objavljenih virov ter domače in tuje literature, ki se ukvarja s solinarstvom in z njim povezanimi dejavnostmi. Istrska obalna mesta so že pred prihodom pod beneško oblast imela razvito solinarstvo, ki je ob kmetijstvu, ribištvu in pomorstvu vse do začetka 20. stoletja sodilo med njihove najpomembnejše gospodarske dejavnosti. Beneška država je še pred dejansko osvojitvijo severozahodnih istrskih mest vplivala na gospodarske in trgovinske tokove severnega Jadrana, po dokončni podreditvi področja ob koncu 13. stoletja, še zlasti od druge polovice 14. stoletja dalje, pa je z zakonodajo urejala (monopolno) pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju. Ker je prek svojih razvejenih uradov nadzorovala politično, gospodarsko, trgovsko, pomorsko in drugo delovanje na vsem ozemlju, je za lažje razumevanje tematike v uvodnem delu naloge podan kratek oris vzpostavitve beneške ...