Na zidu časa

Opis

Kot med prvo in drugo svetovno vojno v Nemčiji in tudi drugod po Evropi znova prodira revolucionarni konservatizem. Med obema vojnama je bil eden od glavnih revolucionarnih konservativcev Ernst Jünger. Za njih je bilo značilno, da niso bili nacionalsocialisti, so pa bili nekakšni - tudi v nasprotju s svojo voljo - njihovi sopotniki, kljub temu, da so se distancirali od njih, kar je Juenger storil že s svojo znano knjigo Der Arbeiter / Delavec, ki je izšla 1932. Na prvi pogled bi kdo menil, da je že vnaprej podprla zmago Hitlerjeve nacionalsocialistične delavske stranke v letu 1933, a je bilo ravno narobe, vnaprej je vsebovala kritiko te stranke in njene »totalne mobilizacije«. In še naprej: tudi kritiko tehnike kot mobilizacije sveta v liku, z likom delavca. Spis Na zidu časa / An der Zeitmauer iz leta 1959 govori o človeku na previsu pred smrtjo. Pred smrtjo, ki nas potisne onstran zidu časa. Obenem vsebuje tudi refleksijo tako lastnih interpretacij v Delavcu kot celotnega dogajanja v dobi nacionalsocializma. Sonavzoče pa so tudi misli, ki jih je Jünger razvil v času spora z Martinom Heideggerjem, ki je v nasprotju z njim terjal, da se odrečemo preseganju tehnike in sestopimo k njenemu izvoru, ki kot tak ni nič tehničnega.