Opis

Edi Majaron, lutkarstvu predan ustvarjalec, pedagog, režiser, kritik, umetniški vodja, teoretik – mislec in praktik lutkovnega gledališča v Sloveniji in širše.Pregled njegovega opusa in zapiski njegovega dela ne predstavljajo samo pomembnega dokumenta in vpogleda v lutkovno ustvarjalnost 20. stoletja. Z zapisanim in izdanim razmišljanjem o svojem delu uvrščajo slovensko lutkovno misel v kontekst evropskega lutkovnega gledališkega dogajanja, ki ga s svojimi ustvarjalnimi portreti, poetikami ali študijami v zadnjih desetih letih zaznamujejo tudi Majaronovi sodobniki – Josef Krofta, Wiesław Hejno, Karel Makonj in Henryk Jurkowski. Dejstvo, da se k temu pridružuje tudi pričujoča knjiga, je za naš in evropski lutkarski prostor velikega pomena.Majaronove vezi z omenjenimi ustvarjalci, primerjava njihovih opusov in pristopov k lutkovni umetnosti ni naključna. Njihovi skoraj sočasni zapisi dokazujejo, da je bil čas druge polovice 20. stoletja na nam geografsko najbližjem območju čas prelomnega razmisleka o Lutkovnem. Avtorji so izhajali iz »klasične« lutkovne tradicije, jo obvladali in spoštovali, a jo v toku s časom in družbeno-umetniškimi dogajanji nadgradili in spreobrnili v aktualno umetnost, ki se je preizpraševala, preobračala, izničevala in znova sestavljala, se raziskovala in si z novimi rezi upala posegati v zvrst, ki je – kakorkoli pogledamo – usodno povezana z arhetipalnostjo in tradicijo.

Martina Maurič Lazar, iz spremne besede