Opis

»Kakšna bi morala biti aktivna drža zaskrbljenega državljana, ko v obupu, brez pravih vzvodov moči spremlja razrast ne samo trdih, morda nacionalističnih ali fašističnih form populizma, plehkih demagoških obljub o rešitvah socialnih stisk in ekonomskem razcvetu? Ko se, skratka, sooča tudi z na videz nedolžnimi formulami pihanja na dušo državljanom, ki še zdaleč ne delujejo nasilno ali usmerjeno proti narisani množici sovražnikov, kakršne izvajajo radikalne stranke, gibanja ali trinogi in avtokrati na oblasti, temveč so včasih celo njihovo jasno nasprotje?« »Situacija je za kritičnega državljana, ki želi odpirati oči drugim pred dominantnim slepilom, več kot zapletena. Jana Kolarič se je odločila uporabiti svoj razkošni pesniški talent kot svoje najmočnejše orožje in skozi različne tematske spodbude, novinarske članke, karikature in javne zapise, med drugim tudi pisca teh vrstic, razviti svoj način aktivnega upiranja skozi pridrževanje zrcala, humorno vklenjenega v sočne rime. S svojo neverjetno budnostjo, vztrajnostjo in še bolj fantastično ažurnostjo je iz dneva v dan, za razliko od drugih stanovskih kolegov, sproti komentirala fenomen »močerila, parkiranega v predsedniški palači«, ki se »trudi očarat' zadnje miške« v Kuri. Tej naši ljubi domovini torej, ki kar noče spregledati, kakšnega premetenca si je izbrala za predsednika in kolikšno ponižanje že itak skromno odmerjenega razuma si je pri tem izbrala za svojo usodo.« prof. dr. Boris Vezjak