Opis

V tem izzivalnem klicu po novi ekološki politiki William Ophuls začenja z odločno predpostavko: “trajnost” ni mogoča. Človeštvo plove na industrijskem Titaniku, ki ga poganjajo naglo kopneči fosilni ogljikovodiki. Brezplodno je izdelati ležalnike na krovu iz materialov, ki jih je mogoče reciklirati, in kotle kuriti z biogorivi. Ladji bodo konec koncev sodili neizprosni zakoni termodinamike in nepopustljive biološke in geološke omejitve, ki nas začenjajo privijati v svoj smrtni primež. Ophuls nas opozarja, da se podajamo v postindustrijsko prihodnost, ki bo, ne glede na svojo tehnološko izpopolnjenost v mnogih pomembnih ozirih zelo podobna predindustrijski preteklosti. S Platonovim maščevanjem si zamišlja politično in družbeno preobrazbo, ki bosta vodili k novi politiki naravnega prava, zasnovanega na danostih ekologije, fizike in psihologije. V široko razpeti diskusiji – od ekologije, preko kvantne fizike, jungovske psihologije, vzhodne religije do zahodne politične filozofije – v osnovi zagovarja platonsko politiko zavedanja, ki se posveča negovanju notranjih vrednost namesto širjenju navzven in stremenju po večni rasti. Tako bi ustvarili način življenja, ki je materialno in institucionalno preprosto, a kulturno in duhovno bogato, življenje, v katerem se človeštvo razcveta v harmoniji z naravo.