Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama

Opis

Vzhodna krščanska cerkev se je s svojim sistemom navidezne neenotnosti in stvarne avtokefalnosti narodnih cerkva z ustanovitvijo Kraljevine SHS znašla pred novimi izzivi. Najpomembnejši med njimi je bil, kako iz šestih razdrobljenih „srbskih“ cerkva ustvariti eno, narodno. Temu je takoj sledil naslednji, in sicer, kako v večnarodni in večkonfesionalni novi državi preboleti dejstvo, da pravoslavna cerkev ni več privilegirana državna cerkev (kot je bila v Kraljevini Srbiji ali Kraljevini Črni gori), ampak le ena od uradno priznanih veroizpovedi. Kljub temu da je imela še vedno tesno navezo z vladarjem (ki je vsaj v osebi kralja Aleksandra Karađorđevića zagotovo predstavljal močno osebnost), se je morala soočiti z novo realnostjo in resno konkurenco drugih cerkva, predvsem rimskokatoliške. V novih okoliščinah se je srbska pravoslavna cerkev, potem ko je dobila od carigrajske patriarhije privolitev za obnovitev patriarhije, ukvarjala predvsem sama s sabo. In ko se je z intenzivno pomočjo države v prvem desetletju nekoliko konsolidirala, kar se je pokazalo s sprejetjem zakona in ustave o srbski pravoslavni cerkvi, je lahko začela tudi ostreje nastopati.