Razvijanje ključnih zmožnosti pri pouku književnosti v gimnaziji

Opis

Monografija Razvijanje ključnih zmožnosti pri književnem pouku v gimnaziji uvodoma opredeli pojem kompetenca (tega v nadaljevanju posloveni kot zmožnost), pri čemer do prenosa pojma iz sfere gospodarstva v sfero izobraževanja ohranja kritično distanco, predvsem s poudarjanjem razlik med posameznimi kulturnimi okolji in opozarjanjem na problematično podrejanje izključno tržni logiki. Kot izhodišče svoje znanstvene raziskave postavlja slabe rezultate slovenskih dijakov pri preverjanju bralne pismenosti (mednarodni projekt PISA 2009 in 2012) in spremembe v poudarkih novega učnega načrta za pouk slovenščine na gimnazijah leta 2008. V poglavju Teoretična izhodišča je izčrpno predstavljen koncept ključnih zmožnosti, kakor je bil zasnovan s projektoma v okviru OECD in Evropske unije. Osrednji del v tem poglavju, ki vključuje tudi pomembne mednarodne primerjave, je opredelitev petih ključnih zmožnosti, ki jih lahko uspešno razvijamo pri pouku književnosti. Čeprav avtorica sedanje zasnove splošne mature ne problematizira bolj natančno, saj bi to preseglo okvire njenega raziskovalnega načrta, pa je iz več komentarjev razvidno, da vidi eno največjih težav za spodbujanje razvijanja ključnih zmožnosti v pretirano reproduktivni zasnovi mature. To je zelo pomembno spoznanje, ki napotuje na nujne spremembe v zasnovi maturitetnega izpita, saj prevladujoča reproduktivnost tako pri razpravljalnem eseju, ki prinaša polovico možnih točk, kot pri ustnem delu, ki prinaša petino možnih točk, ne spodbuja učiteljev za bolj dejavno delo z besedilom. Sedanja zasnova mature je v pomembnem nasprotju s sodobno zasnovanimi učbeniki, saj le-ti spodbujajo divergentno mišljenje, sama matura pa zaradi dokaj rigidnega točkovnega sistema spodbuja le konvergentno mišljenje.