Opis

Kaj imata skupnega literatura in stranišče? Je »straniščno branje« slabšalni izraz? Branje je samotna dejavnost, ki zahteva vsaj košček praznega časa. V sodobnem hitrem tempu je za marsikoga stranišče eno redkih zatočišč takšnega miru. Nekateri moji prijatelji – posebej tisti z majhnimi otroki – imajo na straniščih prave male knjižnice. V njih se najde marsikaj – od strokovne literature do resnih, zajetnih romanov, od poezije do stripov … Moj zaključek na podlagi večletne strogo subjektivne mednarodne raziskave pojavljanja literature na stranišču je: kdor rad bere, bo bral. Kjerkoli. Tudi na stranišču. Včasih celo predvsem na stranišču. »Straniščna literatura nikakor ni žanr,« smo se strinjali z Agato Tomažič in Andrejem Hočevarjem. Nismo imeli vnaprej določene predstave, kaj v zgodbah iščemo – razen bralnega užitka. Marsikatera od šestinpetdesetih zgodb, ki so prispele na literarni natečaj Straniščne spletke in ki nam jih je Matevž Granda posredoval skrbno šifrirane, nas je navdušila. Vsak od nas je samostojno pripravil izbor desetih, na odločilnem skupnem zasedanju pa smo o izboru goreče debatirali. Tina Košir (iz uvodnega besedila zbirke)