Besede mi pripenjaš k srcu

Opis

Na križišču raznih poti izbiram sama … Ne izberem najtežje ne najlažje, ne najslabše ne najlepše, ne najbolj odprte ne najbolj skrite … Ko enkrat izberem, vem, da je ravno ta izbira prava … Narava mi daje navdih, ni pa pogoj za besede. Včasih je dovolj, da izberem pravo misel in že me ponese v gozd, gore, med cvetje … in najdejo se besede. Prinašajo jih trenutki, ki jih previdno odlagajo v mojo bližino, v bojazni, da bi se izgubile … A včasih se zgodi ravno to. Besede je treba poiskati, neredko celo iztisniti iz duše … Včasih ni lahko, boli, je pa vredno. Kadar metulju uspe pretrgati vezi in razširiti krila … neprecenljivo. V svojih pohajkovanjih lahkotnih korakov ubiram stezice, ob katerih rastejo cvetovi misli in besed. Z veseljem si ustvarim šopek, brez bojazni, da bi jih zmanjkalo. Ko se ozrem nazaj, vidim, kako si rastje naglo opomore in za mano že poganjajo mlade bilke, ki tvorijo nove cvetove. Kresni večer ima še posebno moč, saj se v meni prebudi neznana žalost. A čarobnost enkratnega večera zna potolažiti, zato se ne zadržujem predolgo in uspe mi ustvariti nasmeh. Pogosto se izgubim in takrat so besede tiste, ki najdejo mene. Nastavim jim objem, v katerem je že moj sveže nabrani šopek. Seveda ne smem pozabiti tistih, ki sem jih v tesnobi in bolečini odrinila od sebe in me še vedno potrpežljivo čakajo. S spoštovanjem iztegnem dlan in jim dovolim vstop v svojo bližino.