Primož Trubar zapušča Ljubljano

Opis

Metoda je stara toliko kot pesništvo, čeprav je v dvajsetem stoletju doživela nič koliko dognanih preobrazb – pesem, položena v usta neki historično izpričani osebi. Ko Gorazd Kocijančič Trubarju pripiše vrsto pesmi, ki jih govori »nesimpatičen cinik in cagavec, včasih sovražnik lastnega naroda in jezika, vedno pa obupan introvertiranec in mistično zasanjan blodnjavec«, ne postavlja pod vprašaj le navidezno neizpodbitnega ustroja enega temeljnih kamnov t. i. slovenske identitete, ampak posredno problematizira naše razumevanje avtorstva vsakršnega teksta. Avtorjeva igrivost gre celo tako daleč, da v maniri (njemu sicer ne preveč ljubih) postmodernistov knjigi ob rob inscenira posmehljivo fingirano avtokritiko, ki obenem prejudicira in nevtralizira morebitne pomisleke ob njegovem pesniškem početju.

Po konceptualno dovršeni knjigi Certamen spirituale, ki je v slovensko poezijo vrnila obdelavo klasičnega vprašanja o duhovnem boju, je trenutno najvplivnejši slovenski konfesionalni pesnik zastavil novo vprašanje: Kdo vse pa ni Trubar, zdaj, tukaj?