Antonija, ostani v Komposteli!

Opis

Več kot sodobna povest o medčloveških odnosih, o nikoli dorečenem odnosu med moškim in žensko, se vpenja v danes spet popularno romanje po Jakobovi poti, ki se ga udeležujejo ljudje vseh nazorov; tam vsak išče in morda najde samega sebe. Romarska pot v Kompostelo ima svoj zvezdni odsev v Rimski cesti, ki se visoko nad njo skrivnostno pne v temnem vesolju. Ima pa gotovo svoj odmev tudi v globini Zemlje, še bolj pa v človeku, ki ure in ure hodi razpet med globino zemlje in brezmejnostjo vesolja zunaj sebe ter globino lastne duše in vesoljem duha v njem samem. Vsi romarji hodijo po isti romarski poti, a vendar vsak hodi svojo pot življenja. Pot iskanja sebe, sočloveka, sobivanja, upov, dvomov, bolečin in ljubezni. In na samotni poti romar upa, da bo našel tisto, kar išče, po čemer hrepeni. Toda zgodi se, da ga camino v svojih odgovorih popelje le še v nova iskanja ter mu zastavlja nova vprašanja. Tudi Antonija in Albert sta se podala v Kompostelo. Vsak s svojimi vprašanji in pričakovanji. In njuno romanje se je končalo zelo drugače kot sta pričakovala. Roman nam odstre ne le usodo njune ljubezni, ampak tudi zgodbe ljubezni, bolečin in sovraštva ljudi, ki živijo v njunem času, še več, tudi tistih, ki so živeli v stoletjih pred njima. Kajti, tako kot so v Rimski cesti med seboj povezane zvezde, smo med seboj povezani tudi ljudje. Usode nekaterih romarjev ostanejo za vedno povezane z romarsko potjo v Kompostelo, včasih s križem na grobu ob romarski poti, včasih tudi drugače. Toda usoda Antonije je nenavadna, verjetno tudi zato, ker je med milijardami žensk na svetu samo ona tista Antonija, ki ji je bilo na poseben način rečeno, naj ostane v Komposteli.