Opis

V 12. stoletju so nastali naši najstarejši samostani, starosvetni hrami tišine, molitve in zbranosti, impresivne priče človekove duhovnosti in ustvarjalnosti. Bili so središča omike, ki so ohranjala izročilo antike, ga poglabljala, na novo osmišljala in plemenitila, obenem pa ustvarjala temelje za gospodarnejše ravnanje z zemeljskimi dobrinami.

Prvi samostani, ki jih srečamo na slovenskih tleh, so bili benediktinski. Sledili so jim reformirani redovi cistercijanov in kartuzijanov in pa viteški redovi, križniki in maltežani. V 13. stoletju se jim pridružijo postojanke pridigarskih redov, frančiškanov in dominikancev hkrati z njunima ženskima vejama, klarisami in dominikankami. Izbrane postojanke teh redov na Slovenskem obravnava ta, srednjeveškim samostanom posvečena knjiga: Gornji grad (benediktinci); Stična in Kostanjevica na Krki (cistercijani); kartuzijani: Žiče, Jurklošter, Bistra in Pleterje; frančiškani - minoriti in klarise: Ptuj, Piran, Mekinje; dominikanci in dominikanke: Ptuj, Studenice, Velesovo, Radlje ob Dravi; viteški redovi: Komenda pri Kamniku in Velika Nedelja.

Vsi v naši knjigi obravnavani samostani so, z izjemo kartuzij v Jurkloštru in Pleterjah, preživeli vsa burna stoletja do konca 18. stoletja, ko je leta 1782 Jožef II. ukinil večino naših samostanov komtemplativnih redov.

Knjiga je napisana esejistično, kljub temu pa prinaša nekaj drugačnih ocen, kot smo jih vajeni. Bogato jo opremljena s fotografskim in drugim slikovnim gradivom.

Na koncu sta dodana še seznam literature in razlaga manj znanih besed.