Kitajska meglena poezija

Opis

Meglena poezija predstavlja pesmi kitajskih pesnikov delujočih med in po obdobju velike kulturne revolucije na Kitajskem (1966–1976). V tem specifičnem obdobju kitajske zgodovine se je izkazalo, da sta bili represivna politika takratne oblasti in literatura, natančneje poezija, v tesnem medsebojnem odnosu. Tokom kulturne revolucije je meglena poezija predstavljala orožje za upor proti represivni politiki kitajske oblasti. In obratno. Represivna politična oblast je prisilila pesnice in pesnike k izražanju svojega nestrinjanja z vladajočo ideologijo. Ta tesna prepletenost političnega in literarnega je ključna za razumevanje meglene poezije ter njene pomembne vloge v literarnem ustvarjanju na Kitajskem.

Pojav meglene poezije je pomemben, saj je postavil nove smernice v kitajski literaturi, s tem da je zapustil orbito tradicionalnega in odprl vrata novemu načinu mišljenja, ki se je počasi razvijal v začetke sodobne kitajske poezije. Stran od tradicionalnega pisanja so se pesniki in pesnice obrnili ravno s tem, da so udarili na plan s preporodom umetniškega sloga in seveda miselnosti. Obrnili so se od realističnega pisanja k zapisom svojega mišljenja, ki se pogosto ne podreja samo eni objektivni realnosti. Od konkretnega so potovali k abstraktnemu, od stvarnosti bežali k izmišljenemu, jasne pomene so prenašali v zabrisane, prenesene, meglene. Opisovali so spremembe, ki so se dogajale v njih samih. Opevali so svobodno ljubezen in postavili posameznika v središče pozornosti.

Pesmi so po večini osebnoizpovedne. Njihove teme izvirajo iz njihovih opazovanj zunanjega in notranjega sveta. Struktura pesmi je svobodna, pisana v prostem verzu in ne sledi pravilom klasične kitajske poezije, pisane po vzorcih tonske in ritmične sheme. Jezik je pogovoren. Iz zunanje forme se kaže notranja vsebina posameznega pesnika. Njihove pesmi so pomensko bogate, na prvotno zapisan pomen naložijo še enega in še enega ter zgradijo strukturo pesmi.

Uporabljene prispodobe simbolne vrednosti (za kar jim pripisujejo Baudelairov vpliv) ponekod delujejo groteskno, zlobno, grozovito, ironično. Poudarjene so določene značilnosti podob, ki pri bralcu pogosto vzbujajo občutek bizarnosti, melanholije, bede, osamljenosti, brezizhodnosti, tesnobe in depresivnosti. Pri posameznem pesniku se zasledi ponavljajoče se prispodobe, ki jih lahko razumemo kot stalne simbole, npr. čoln predstavlja pot; črnilo in pisalo pesnika; rože prijateljstvo, ljubezen, ženskost; moškost drevo, zid ovire in prepreke, nebo družbeno-politično situacijo, simbol sonca pa je skupen vsem. Predstavlja splošen simbol tedanje družbe in pooseblja tovariša Mao Zedonga. Pesniki so sonce ali pobarvali rdeče, s krvjo, ali pa so ga zakrili za oblake.

Meglena poezija je prav tako zaslužna za kasnejši razmah poezije in s tem literature na Kitajskem. Odprla je vrata t. i. literaturi brazgotin in njeni naslednici, literaturi refleksije, ki štejeta za začetek postmaoističnega obdobja kitajske literature. Njuna predhodnica, ki je vsebovala kritiko političnega dogajanja že med kulturno revolucijo, pa je poleg kritične nastrojenosti proti ideologiji in politiki takratnega obdobja presegala samo političnost.

Najpomembnejši predstavniki meglene poezije so Bei Dao, Mang Ke, Shut Ting, Gu Cheng, Jiang He, Yang Lian, Shi Zhi in drugi. Pričujoča antologija je hkrati tudi prva obširna predstavitev kitajske poezije druge polovice 20. stoletja pri nas, prevodi pa so bili opravljeni neposredno iz kitajščine.