Iksion

Opis

Če govorimo o Iksionu kot antiutopičnem romanu, se moramo vsekakor spomniti treh temeljnih in hkrati vrhunskih del te zvrsti, včasih poimenovanih tudi negativna utopija: romanov Jevgenija Zamjatina Mi (1920), Aldousa Huxleya Krasni novi svet (1932) ter seveda že omenjenega Orwellovega. Remec ohranja temeljne značilnosti žanra: shematizirano družbeno življenje, razslojevanja ljudi na delovne naloge (senzorji, bionetiki, matice itd.), hierarhijo dosledne piramide (na vrhu je primus, pod njim decimusi …) in kot kontrast glavnega junaka, ki ne zmore zaživeti v sožitju z okolico, ter njegovo ljubezen kot protiutež plehkim vrednotam časa. Na jezikovni ravni je Remec avtonomen in zelo uspešen oblikovalec: geneza uporabljenega izrazoslovja je podobna »prebesedenju besed« ... Kot pri Remčevi Votlini je kompozicija dosledna: vzporedna, v enakomerno izmenjujočih se poglavjih (ali prostorskih izsekih, kakor jih je – semantično zelo učinkovito! – v svojem besednjaku poimenoval Remec) spremljamo dve zgodbi: dogajanje v zemeljskih bivalnikih in v vesoljski ladji Iksionu, ki se je odpravila iskat planet, na katerem bi se zemeljska vrsta lahko nadaljevala ... Iksion potrjuje, da je Miha Remec eden najbolj samosvojih (in na svoji poti zelo uspešnih!) piscev sodobne slovenske proze. Andrej Blatnik