Založba ŠKUC je izdala nove naslove v svojih zbirkah Lambda in Vizibilija:
- FRANCO BUFFONI: BYRONOV SLUŽABNIK
Franco Buffoni (1948), rojen v lombardijskem mestecu Gallarate, živi v Rimu; deloval je kot univerzitetni profesor angleške in primerjalne književnosti, veliko se je ukvarjal tudi s prevajanjem in prevodoslovjem. Je avtor številnih nagrajenih pesniških zbirk: najvidnejše so Suora carmelitana (1997), Il Profilo del Rosa (2000), Guerra (2005), Noi e loro (2008), Roma (2009), Jucci (2014), Avrei fatto la fine di Turing (2015), njegov antološki izbor pa je izšel 2012 v elitni zbirki Oscar Mondadori. V slovenščini je bil prvič predstavljen v antologiji gejevske poezije Moral bi spet priti.
- ANNEMARIE SCHWARZENBACH: VIDETI ŽENSKO
Švicarska pisateljica in novinarka Annemarie Schwarzenbach (Zürich, 1908 – Sils/Engadin, 1942) je izhajala iz premožne družine tovarnarjev in odraščala v izobilju, a pod vplivom dominantne matere. Iz primeža družine in meščanske omike se je pogosto zatekala k pisanju in popotovanjem, ki so narekovala njen poznejši literarno-potopisni opus. Zelo zgodaj se je začela oblačiti in vesti kot fant, v začetku 30-tih let se je predala berlinskemu nočnemu življenju, spoznala pisatelja Klausa Manna, s katerim je veliko prepotovala in ob katerem se je srečala z drogami. Njena vihrava potovanja z avtom, v Perzijo, Afganistan, Rusijo, s katerih je pisala potopisna poročila, in nenehno spopadanje z depresijami in odvisnostjo, je prekinil nesrečen padec s kolesom, zaradi posledic katerega je umrla.
- NINA DRAGIČEVIĆ: SLAVNE NEZNANE
Avditorni izklop ima še eno posledico: izklop od frontalnih zvokov omogoči percepcijo težje zaznavnih, konstantnih, samoumevnih zvokov, tistih, ki jih ne preizprašujem, a so vedno tu. Lovljenje ravnovesja med obema ekstremoma – iluzijo o prisotnosti in iluzijo o neprisotnosti – razširi percepcijski horizont; ne da bi šlo za eskapizem, omogoča kreiranje (drugačnega) prostora in dopušča sobivanje radikalno različnih realnosti. To je tudi utopija o ljubezenskem diskurzu, ki želi ubežati postajanju Medeja.
- STÉPHANE LAMBERT: MOJE RAZGALJENO TELO
Stéphane Lambert, rojen leta 1974 v Bruslju, sodi med odmevnejše nove glasove valonske literature. Doslej je izdal več knjig poezije, romanov in krajše proze. Pripoved Moje razgaljeno telo se osredotoča na telo, odkrivanje lastnega telesa, njegovega življenja, ki je hkrati tudi naše. Zgodba o rasti telesa, o prvih odzivih telesa na telo istega spola, o spolni zlorabi, ki je hkrati uvajanje v užitek, o spopadu telesnih vzgibov z zavorami razuma in okolice, ter o težavnosti vse to zapisati v jezik – brez moraliziranja in licemerja.
- JEDRT LAPUH MALEŽIČ: BOJNE BARVE
Iskanje telesne bližine je že tako povezano z zagatami in majavimi mostovi preko vrzeli. Še toliko manj je uhojena pot do bližine med dvema ženskama, v katero je vedno vtkana neka nuja po razkritju identitete. Tako v začetnih zgodbah junakinjino približevanje izbranki zahteva hkratno oddaljevanje po ovinkih, najpogosteje preko moških. Ti so večkrat v vlogi nujnih, čeprav odvečnih ljubezenskih posrednikov in nadomestkov, s katerimi se lezbično željo ohranja v varnem območju. Velikokrat pa »osumljeni«, ki jih zanima isti spol, ta interes še raje obesijo komu drugemu ali drugi. Junakinja se pogosto znajde v vmesnem prostoru, med strejtovskim in homosvetom, med muko prikrivanja in bližajočo se apokalipso razgaljanja, tako rekoč v sladkih vicah predrazkritja, ki jih primerja s sprehajanjem po rezilu. Zato si pred odhodom med ljudi, kjer jo najbolj zanima določena ženska, nadene šminko, bojne barve, čeprav se še bolj kot z okoljem bojuje sama s sabo. Tudi za pripovedi z že deklariranimi lezbičnimi pari, ki si ustvarijo družino ali pa se razhajajo in preigravajo že preverjene scenarije partnerske drame, je značilno neko prečenje, ki kaže na globalno nemoč približevanja drugemu, pravzaprav drugi. Ravno tako pa so kratke zgodbe prodorne avtorice Jedrt Lapuh Maležič prežete z neposrednim jezikom in s humorjem, ki nam glavne like približata kot povsem vsakdanje in prepričljive modele, ki dihajo, nakladajo, se izmikajo, kolnejo, tenko piskajo, se napihujejo in tako ali drugače razkrivajo in krvavijo čisto blizu nas. Najdemo jih v Savcu, v ljubljanskih klubih ali pa v domovih za ostarele, kjer se nastavlja mlad gej ali pa skin podnevi neguje starko, ponoči pa nerodno prakticira dežurno sovraštvo. Vsi pa nam vzbudijo občutek, da smo jih že nekje srečali in slišali, vendar še nikoli tako zbrane, strnjene in ujete v eni sami knjigi.
- JOAN NESTLE: PREPOVEDANA DEŽELA
Prozno delo »Prepovedana dežela« velja za klasiko lezbične literature in eno temeljnih del s področja ženskega homoerotičnega leposlovja. Osebno obarvana, presunljivo intimistična izpoved o obstoju in preživetju mlade ženske s prebujeno lezbično zavestjo, v obdobju homoseksuanosti izrazito sovražne McCarthyjeve Amerike. Prvoosebno pripovedovalko, borko za civilne pravice žensk, temnopoltih in pravice homoseksualcev in lezbijk, daleč pred Stonewallom, spoznamo skozi prizmo otroštva, družine, odraščanja in samosvoje odrasle poti, razpeto med družbeno represijo in zvestobo lastnemu jazu. Ameriška pisateljica, zgodovinarka in pionirka LGBT gibanja Joan Nestle (roj. 1940 v New Yorku), je ikona lezbične kulturne zavesti. Gre za prvi prevod te avtorice v slovenščino. Prevod: Tatjana Greif, Suzana Tratnik in Nataša Velikonja.
- FRANCE NOVŠAK: DEČKI
France Novšak (1916–1991) je avtor več leposlovnih besedil, med njimi štirih romanov, pomembno pa je prispeval tudi k slovenskemu slovaropisju. Danes je poznan predvsem kot avtor Dečkov: romana iz dijaškega internata, prvega slovenskega romana s homoerotično tematiko, ki ga je napisal ob maturi, ob knjižnem izidu leta 1938 pa je bil star dvaindvajset let. S tem je mladi Novšak ustvaril nekaj, kar je bilo v evropskem okviru poznano, v slovenskem pa nekaj izjemnega, zato so bili prvi odzivi, ki so segali od popolne zavrnitve do zadržane podpore, in nato večdesetletni molk nekaj pričakovanega.
