Vabilo k sodelovanju in oddaji besedil 

Solidarnostne ekonomije

(delovni naslov)

(Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo – ČKZ, februar 2018)

urednica: Marta Gregorčič

sourednici: Karolina Babič in Nina Kozinc

Rok za oddajo povzetkov: 30. maj 2017

Rok za oddajo besedil: 20. november 2017

Vse od 80. let dvajsetega stoletja smo priča čedalje večjemu številu teoretskih prispevkov, ki ponovno premišljajo družbeno spremembo, otro mundo, alternativno demokracijo, sociologijo postajanj (sociology of emergences (Santos, 2014)) itn. Prav tako smo priča porastu heterogenih, avtentičnih, avtonomnih in alternativnih praks, kot so soupravljani socialni centri, kooperative potrošnikov in proizvajalcev, socialno in solidarnostno podjetništvo, alternativne valute, skupnostno vodene platforme izmenjave, naredi si sam iniciative, skupnostne knjižnice raznovrstnih virov (semenske knjižnice itn.), kreditne zadruge, zemljiški skladi, skupnostni vrtovi, odprtokodne brezplačne software iniciative, skupnostno podprti kmetijski programi, stanovanjske zadruge, ljudske kuhinje, skupnostni otroški vrtci, skupnostni domovi za upokojence itn. Tovrstne solidarnoste in ekonomske prakse so različno poimenovane: économie sociale et solidaire, economía social y solidaria, socialna ekonomija, solidarnostna ekonomija, socialno podjetništvo itn. Večina teh praks se je sicer razvila skozi pretekli dve stoletji, a zlasti v zadnjih desetletjih smo priča novemu preporodu ljudskih in drugih množičnih protihegemonskih gibanj, ki ustvarjajo kooperative, zadruge ali pa civilnodružbene in nevladne organizacije. Te prakse nekateri avtorji vidijo le kot preostanke ljudske ekonomije (popular economy) prežitek spodletelega socializma, kooperativizma, zadružništva, različnih osvobodilnih bojev ali pa ostaline propadle države blaginje v smislu dokumentarnega filma britanskega režiserja Kena Loacha Duh leta '45 (Loach, 2013). Spet drugi jih na novo konceptualizirajo, kot denimo delavsko ekonomijo (Coraggio, 2000), distributivno ekonomijo (Laville, 2010), socialistično ekonomijo (Singer, 2000), alternativno ekonomijo (Santos in Rodríguez Garavito, 2006; Santos, 2014) itn. Čeprav številni pretekli angažirani in inspirativni primeri solidarnostnih in socialnih ekonomij niso nujno pripeljali do širših družbenih sprememb ali do nove paradigme, pa so vendarle zaznamovali pomemben del zgodovine ustvarjanja in preizkušanja novih družbenih razmerij in odnosov – komunitarizma, avtonomije, horizontalnosti, egalitarnosti, vzajemnosti in solidarnosti.

Solidarnostne ekonomije se zelo pogostokrat pojmuje v okviru socialne ekonomije, a poudariti je treba, da gre za dva različna koncepta, in da so posledice njunega izenačevanja ključne za razumevanje obeh. Nekateri avtorji eksplicitno navajajo razlike med njima (Nardi, 2016; Laville, 2010; Gaiger, 1996; Gaiger, Ferrarini in Veronese, 2015), drugi implicitno (Santos in Rodríguez Garavito, 2006; Razeto, 1993). V tematski številki ČKZ bomo poskusili osvetliti nekatere vidike solidarnostnih ekonomij in njihovega razlikovanja od koncepta socialne ekonomije. Vprašanje o razločevanju obeh konceptov je relevantno, saj v zadnjih desetletjih doživljajo tako solidarnostne ekonomije kakor tudi socialne ekonomije renesanso in preporod. Ker pa se naposled tudi v znanstveni literaturi začenja prebujati potreba po ponovnem premisleku možnosti družbenih sprememb, v kar nas med drugim silijo permanentne finančne, gospodarske in okoljske krize, spodleteli polstoletni programi strukturnega prilagajanja in vedno nove varčevalne politike, je še toliko bolj pomembno, da premislimo koncept solidarnostnih ekonomij.

Kot je poudaril že Nardi (2016: 3, 4), solidarnostne ekonomije težijo k »spremembi celotnegadružbenega/gospodarskega sistema in se zavzemajo za drugačno paradigmo razvoja, ki podpira načela solidarnostnih ekonomij«, medtem ko primarni interes socialne ekonomije »ni maksimiranje dobička, temveč doseganje socialnih ciljev«, s čimer je na nek način »tretja noga kapitalizma, poleg javnega in zasebnega sektorja«. Povedano bolj radikalno, socialna ekonomija je predvsem »ena od stopnic k bolj temeljni transformaciji gospodarskega sistema« (ibid.), medtem ko so solidarnostne ekonomije del eksplicitno sistemskega, transformativnega in postkapitalističnega programa. Tudi po Lavillu (2010: 36, 37) je koncept socialne ekonomije v pretežni meri osredinjen na gospodarski uspeh in zanemarja politične intervencije, medtem ko so solidarnostne ekonomije »v javnosti opozorile na ideje družbenih koristi in interesa skupnosti ter odprle vprašanja cilja dejavnosti, torej nečesa, kar je socialna ekonomija zaobšla«. Laville (2010: 33) poudarja dvojno, k državljanom usmerjeno in podjetniško razsežnost solidarnostnih ekonomij, zaradi česar so daljnosežnejše kot pa socialna ekonomija.

Razliko med tema dvema prekrivajočima se konceptoma je, kot kaže, prepoznal tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO, 2012), ki je namerno preusmeril svojo strategijo in diskurze mimo solidarnostnih ekonomij v prid socialni ekonomiji. Ker je EESO v solidarnostnih ekonomijah razpoznal »silo družbenih sprememb« (Laville, 2010), torej kot iniciative, ki so po naravi politične in ekonomske, se je odločil za prevladujoč diskurz o socialni ekonomiji. Stališče EESO je, da » … socialna ekonomija ni potrdila zgolj svoje zmožnosti za učinkovito reševanje novih družbenih problemov, temveč je okrepila tudi svoj položaj kot institucija, ki je neizogibno potrebna za stabilno in trajno gospodarsko rast, za pravičnejši dohodek in razporeditev bogastva, za usklajevanje storitev s potrebami, s čimer je povečala pomen tistih gospodarskih dejavnosti, namenjenih socialnim potrebam, zmanjševanju neravnovesja na trgu dela in, skratka, poglabljanju in krepitvi gospodarske demokracije« (EESO, 2012: 13). Socialna ekonomija si tako prizadeva krepiti obstoječo gospodarsko demokracijo, medtem ko se solidarnostne ekonomije bojujejo zaotro mundo, za drugačno demokracijo in drugačno ekonomijo. Poleg omenjenih distinkcij moramo upoštevati še številne druge pomisleke, če želimo razumeti nastajajoče solidarnostne ekonomije. Zato je glavni namen tematske številke ČKZ prav okrepiti diskurze in znanstvene (alternativne kvalitativne in kvantitativne) ugotovitve o nastajajočih solidarnostnih ekonomijah.

Čeprav razprave o pomenu solidarnostnih ekonomij in njihovem družbenem pomenu potekajo najmanj zadnji dve stoletji – od prvih poskusov ustvarjanja alternativnih skupnostnih odgovorov na kapitalistično ekonomijo –, moramo priznati in potrditi, da so nekateri misleci in zgodovinska obdobja dominirali, določeni pa so bili zapostavljeni. Pomembne primere nastanka alternativne produkcije v času pomanjkanj, recesij, kriz in vojn v prvi polovici 20. stoletja se je bodisi zelo redko obravnavalo in konceptualiziralo ali pa razprave o njih sploh ni bilo. Enako ignoranco danes doživljajo Kurdi, ki sredi avtonomnega osvobodilnega boja razvijajo demokratični konfederalizem in brezdržavno demokracijo s solidarnostno ekonomijo, z vzpostavljanjem skupnostnih šol, akademij, bolnišnic, močnih grass-roots gibanj, pobud itn. Ker so se solidarnostne ekonomije pogostokrat širile in uveljavljale med gospodarskimi krizami in med vojnami, so jih politiki mnogokrat uporabljali kot strategijo za pomiritev političnih razmer (Fals Borda, 1976). Zaradi vsega naštetega bo posebna pozornost aktualne tematske številke ČKZ posvečena naslednjim vprašanjem:

• Kdo vodi agendo solidarnostnih ekonomij (versus socialna ekonomija) in zakaj?
• Kateri vidiki v diskusijah o solidarnostnih ekonomijah in drugačni ekonomiji so umanjkali: kaj je zamolčano, prezrto, napačno interpretirano, popačeno in zakaj?
• Kateri so glavni nameni in cilji solidarnostnih ekonomij in kako jih je mogoče kritično analizirati s pomočjo različnih študij primerov, v zgodovinskih kontekstih (nekdanja Jugoslavija, Južna Amerika itn.) in sodobnih lokalnih/državnih/globalnih kontekstih (zaželeni so primeri z Bližnjega vzhoda, Latinske Amerike, Grčije, Španije, drugih delov Evrope in sveta)?
• Kateri so glavni mehanizmi (principi, metode), po katerih sodobne kooperative in zadruge razvijajo svojo produkcijo (kakšno je njihovo lastništvo, čigava je lastnina in kako je s (so)upravljanjem; kakšna je vloga delavcev ali soudeleženih v kooperativah, kakšne so njihove obveznosti, dolžnosti, odgovornosti itn.)?
• Ali so si kooperative in zadruge zmožne zamisliti otro mundo, novo demokracijo ali pa demokratizirati demokracijo? Ali so heterogene prakse nastajajočih kooperativ in zadrug most, ki vodi k drugačni ekonomiji ali drugačnemu produkcijskemu načinu ali pa ostajajo t. i. tretja noga kapitalizma?
• Ali lahko solidarnostne ekonomije še proučujemo znotraj vseobsegajoče demokracije ali pa je treba razločevanje med solidarnostnimi ekonomijami in socialno ekonomijo okrepiti? Zakaj? Kako?
• Kako identificirati, analizirati, ovrednotiti, prepoznati in definirati bogate in heterogene zgodovinske primere drugačnih ekonomij?

Čeprav je tovrstnih razprav, ki jih želimo spodbuditi v okviru te številke ČKZ, v družboslovnih in humanističnih raziskavah malo, pa je poleg nekaterih že predstavljenih avtorjev zlasti v zadnjih treh desetletjih v Nuestra America (Latinski Ameriki) nastalo kar nekaj pomembnih kritičnih refleksij. Kljub prenekaterim odprtim vprašanjem menimo, da je treba razpravo o solidarnostnih ekonomijah poglobiti, kajti tovrstnim temam se pogostokrat ni samo izogibalo, temveč so bile namerno izključene iz razprave. Na take prakse in primere je treba spomniti, jih prepoznati in ovrednotiti, če želimo razumeti heterogenost in kompleksnost, v katerih so se solidarnostne ekonomije sploh pojavile in uspele razviti tako emancipatorne cilje kakor tudi sredstva za njihovo uresničitev.

K tematski številki ČKZ vabimo avtorice in avtorje dveh vrst besedil:

• Teoretska, konceptualna in pregledna besedila, ki problematizirajo solidarnostne ekonomije in demokratizacijo demokracije, družbeno spremembo, drugačno ekonomijo, alternativno ekonomijo in otro mundo.
• Empirične raziskave, ki analizirajo konkretne solidarnostne ekonomije in izkušnje v teh praksah ter tiste, ki reflektirajo njene demokratične, avtonomne, samoodločevalske, samoupravljalske, politične, kulturne, družbene, ekonomske in izobraževalne aspekte.

Povzetki

Povzetke prispevkov v dolžini do 300 besed in kratek biografski opis pošljite urednici Marti Gregorčič (marta.gregorcic@ff.uni-lj.si) najpozneje do 30. maja 2017.

Rok za oddajo besedil: najpozneje do 20. novembra 2017.

Struktura tematske številke in navodila za avtorice in avtorje

Poleg znanstvenih člankov sprejemamo predloge za esejistična besedila, prevode, intervjuje, knjižne recenzije, dokumente, fotografsko gradivo idr.

Prispevki naj bodo oblikovani v skladu z navodili avtorjem/avtoricam, ki so dostopna na:http://ckz.si/navodila.

(Ilustracija: P2P Foundation)

Literatura:

CORAGGIO, JOSÉ LUIS (2000): Da economia dos setores populares a economia do trabalho. V Economia dos setores populares: entre a realidade e a utopia, G. Kraychete, F. Lara in B. Costa (ur.), 91–142. Petrópolis, RJ: Vozes.

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR / EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE (EESO) (2012):The social economy in the European Union. Brussels: Visits and Publication Unit.

FALS BORDA, ORLANDO (1976): El reformismo por dentro en América Latina. Mexico: Siglo Veintiuno Editores.

GAIGER, LUIZ INÁCIO, ADRIANE FERRARINI IN MARÍLIA VERONESE (2015): Social enterprise in Brazil: An overview of solidarity economy enterprises. Dostopno na: http://www.socioeco.org/bdf_fiche-document-3512_en.html(13. februar 2017).

LAVILLE, JEAN-LOUIS (2010): The solidarity economy: An international movement. RCCS Annual Review 2: 3–41.

LOACH, KEN (2013): Duh leta ’45. Dokumentarni film, 98 min. Velika Britanija.

NARDI, JASON (2016): Solidarity economy in Europe: An emerging movement with a common vision. Dostopno na:http://www.socioeco.org/bdf_fiche-document-5115_en.html (15. februar 2017).

RAZETO MIGLIARO, LUIS (1993): Los caminos de la economía de solidaridad. Santiago de Chile: Ediciones Vivarium.

SANTOS, BOAVENTURA DE SOUSA IN RODRÍGUEZ-GARAVITO, CÉSAR A. (2006): Introduction. Expending the economic canon and searching for alternatives to neoliberal globalization. V Another production is possible. Beyond the Capitalist Canon, B. de S. Santos (ur.), XVII–LXII. London/NY: Verso.

SANTOS, BOAVENTURA DE SOUSA (2014): Epistemologies of the South. Epistemologies of the South: Justice Against Epistemicide. London & NY: Routledge.

SINGER, PAUL (2003): Economia solidária, um modo de produçao e distribuiçao. V A Economia solidária no Brasil A autogestao como resposta ao desemprego, P. Singer in A. R. Souza (ur.), 11–28. Sao Paulo: Contexto.