S knjigama Zemljevidi domotožja in Čas očetov je začel izhajati monumentalen slovenski ep Vrata nepovrata izpod peresa Borisa A. Novaka, pesniškega klasika, ki v svojem opusu dosledno uveljavlja načelo, da mora »pomen zveneti in zven pomeniti«. Verjetno je le on zmogel tako upesniti tisoče zgodb v urejenih ritmih in rimah, da so po dihu in vsebini povsem sodobne in sveže, kar ep Vrata nepovrata uvršča med izjemne dosežke svetovne poezije. V tretji knjigi, naslovljeni Bivališča duš, se pesnik vrača k bolj lirskemu registru. Pogovarja se z dušami, ki jih ni več med nami, a so nas usodno zaznamovale. Tako kot Dante v Božanski komediji se tudi Boris A. Novak v zadnjem delu epa dotika višjih, metafizičnih sfer.