Prva številka jubilejnega XXX. letnika tiskane revije prinaša blok refleksije razmerja med literaturo in politikami. Kot je bilo v rečeno v povabilu:
Če se je Literatura ob svojih začetkih in skozi devetdeseta leta prejšnjega stoletja profilirala v glavnem skozi odpor do ukvarjanja z nacionalno-političnimi temami (in s politiko nasploh) ter se vračala k literaturi sami (ki se je redko politično pozicionirala), se v zadnjem času zdi, da so se stvari spremenile do te mere, da je to pozicioniranje za mlajšo generacijo nujno. Kako se torej vsebina nekega političnega naboja manifestira v praksi (formi in vsebini) literarnega dela in kje iskati njeno relevantnost? V času, ko imamo literaturo na prostem trgu (vsebin in oblik) in od nje pričakujemo angažiranje v kontekstu sodobnih umetniških estetik, pa tudi aktualnih vsebin, vse bolj pa tudi dejanskih politik, čeprav ni rečeno, da se to ne izključuje.
Marko Juvan v besedilu Literatura kot politika široko uvede temo in jo postavi na naš teren, bistveni preobrat pa locira v čas študentsko-delavskih protestov leta 1968 in Pirjevčeve kritike »prešernovske strukture«, ko je nacionalno v literaturi zamenjalo svetovljansko.
Blaž Lukan v svojem besedilu Politizacija in poetizacija prevprašuje vloge »političnega gledališča«, pri razmišljanju o politikah dramskega besedila pa posebej poudari mlade silnice.
Mojca Pišek se posveti predvsem sodobni slovenski prozi in, kot še nekaj piscev v bloku, izpelje adornovske zaključke.
Iva Kosmos se posveti »praznosti vseprisotnega označevalca« in potencialnemu družbenemu učinku literarnega fenomena (primer Vojnović).
Aljaž Krivec se v tekstu Aktualno – nadčasovno, direktno – strukturno, v luči téme, posveča sodobni slovenski poeziji in začne svoje besedilo z razmišljanjem o namenu in pomenu protestniške poezije.
Tomaž Grušovnik na koncu slovenskega bloka prispeva fiktokritiko Literatura med progresivizmom in perfekcionizmom; pri tem izhaja iz Rortyjevega razumevanja solidarnosti, sočutja in prvorazrednosti (romaneskne) pripovedi v primerjavi z drugorazrednostjo teorije.
Sledi prevod »zabeležk o političnosti« Marka Pogačarja Bomba v jeziku, ki nujnost političnega ponovno analizira skozi adornovsko razmerje med formo in vsebino, med kajin kako.
Besedilo Tri politične pesmi je prevedeno iz odmevne knjige Why poetry? Matthewa Zapruderja in govori tudi o tem, kako napisati politično pesem, s primeroma političnosti v poeziji po 11. septembru in iz časa vietnamske vojne.
Sklepni prevedeni članek Literatura in politika Freda Rusha se naposled posveti filozofski obravnavi teme, ki se izostri skozi Adornovo razmerje med formami in vsebino (njegova glavna soigralca pri razlagi sta, poleg Lukacsa, tudi Benjamin in Brecht). – »Konec koncev gre tu vendarle za umetnost, ne za sveženj političnih agrumentov.«
Tudi uvod v revijo Primoža Čučnika spregovori o »paradoksu političnega«, kot ga povzame zgornji sklepni stavek.
Poezijo tokrat objavljata Uroš Zupan in Andrej Medved.
V prozi se nam prvič predstavlja Jernej Županič, takoj z odlomkom iz romana, sledita muGabriela Babnik in Teja Močnik.
Intervju s Tonetom Partljičem, lanskim Prešernovim lavreatom za življenjsko delo, je pripravila Ignacija. J. Fridl.
V kritikah Robert Kuret piše o zgodbah Blaža Kutina, Katarina Kogej o romanu Agate Tomažič, Vernonika Šoster o pesniški knjigi Andreja Hočevarja, Igor Divjako Oblikah duha Borisa A. Novaka, Stanislava Chrobakova Repar o Kalendah Milana Vincetiča, Monika Vrečar o Moralkah Tomaža Grušovnika, Domen Slovinič o proziMirane Likar in Karmen Jordan o esejih Dubravke Ugrešić.
Ne pozabimo na strip Damijana Stepančiča (na novo knjigo Ilse Aisinger iz zbirke Stopinje).
Literatura je stavka dobrega stavka. Stavkajte tako, da se naročite nanjo.
Novi naročniki prejmejo tudi ličen in brezplačen rokovnik.
