Četrtek, 26. april 2018, ob 20. uri, Center za poezijo Tomaža Šalamuna

Vabljeni na literarni večer Tiborja Hrsa Pandurja, ki bo predstavil pesniško zbirko Notranje zadeve (Litera, 2017).

Bereta: Tibor Hrs Pandur in Anja Novak

TIBOR HRS PANDUR (1985, Maribor) je pesnik, prevajalec, dramatik, urednik revije in Paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. 2008 je bil v gledališču Glej uprizorjen njegov dramski prvenec "Sen 59" za katerega je 2013 na 43. Tednu slovenske drame prejel Nagrado za mladega dramatika. 2010 je izšel pesniški prvenec "Enerđimašina" (Center za slovensko književnost, Aleph) in 2011 prevodni prvenec izbranih pesmi Jima Morrisona "Očividec" (Center za slovensko književnost). Konec leta 2018 izide njegov prevod Teslovega eseja "Problem povečevanja človeške energije" (s spremno študijo "Teslov hybris in zakoni narave") pri ZRC SAZU.

Opis knjige:

Notranje zadeve (Litera, 2017) so druga pesniška zbirka Tiborja Hrsa Pandurja in predstavlja t.i. nezavedno avtobiografijo ali avtobiografijo nezavednega. Ta ep v fragmentih je sestavljen v veliki meri iz sanjskih protokolov ali tekstov izpisanih tik ob prebujenju. Poskusi pisanja proti pozabi sanj materializirajo nevidne represivne mehanizme, prikažejo to, kar se potlačuje ter pravzaprav razkrijejo proces formiranja spomina v trenutku pozabljanja. Utelešajo načelo, da mora poezija biti nekaj, kar se naj ne bi nikoli povedalo. V spremni besedi k Notranjim zadevam je Muanis Sinanović, ki je knjigo tudi urejal, zapisal: "Notranje zadeve so v političnem smislu tako tudi zunanje zadeve. Boj za teren svojih sanj pomeni vstopiti v sredo spektakla in se spopasti z njim. Opisana protislovja, ki se pri tem pojavljajo, so rezultat intenzivnega spopada. Rezultat boja je tekst, ki ga lahko beremo kot sklop posamičnih, ločenih pesmi ali pa kot eno veliko politično telo, povsem v skladu z opisanim razkolom med posameznikom in množico, ki vodi v njuno poenotenje.Politično telo mu pravimo, ker je rezultat političnega boja na terenu intimnega. (...) Notranje zadeve obenem predstavljajo bojno pesem in žalostinko. So intenziteta trenja, poezija, zavezana svojemu zgodovinskemu trenutku. Na za poezijo značilen in specifičen način spajajo singularno in univerzalno: niso dokument svojega časa, so intervencija vanj, in s tem prinašajo največ, kar lahko poezija prinese. Ne kot sredstvo, kot poezija."