Rus Žiga

Opomba k opusu

V Šali, romanesknem prvencu Milana Kundere iz leta 1967, pristane Ludvik Jahn zaradi nedolžne šale – smo namreč v komunistični Češkoslovaški kmalu po februarju 1948 – med političnimi zaporniki. Tudi po prihodu iz zapora je zaradi tega za vselej zaznamovan. Ko se čez mnoga leta poskuša maščevati glavnemu krivcu za svojo nesrečo in mu tudi to maščevanje spodleti, se zave, da je sam postal žrtev šale zgodovine: od slednje nikakor ne more zahtevati nikakršne poravnave, saj zgodovina ne pozna reda stvari, ki se je njemu do sedaj zdel samoumeven. Na splošno, zaključi, se ljudje slepijo z dvema neresnicama: s to, da je spomin (na krivice) večen in da bo zato nekoč vse poravnano. Resnica je po njegovem bolj grenka: ''Vlogo poravnave (maščevanja in odpuščanja) bo prevzelo pozabljenje. Nihče ne bo poravnal krivic, ki so se zgodile, pač pa bodo vse krivice pozabljene.''

 

Ob tem spoznanju njegovo slo po maščevanju zamenja sprijaznjenje; nekakšno uteho najde v tem, da se pridruži ansamblu, ki na vrtu gostilne izvaja moravsko folklorno glasbo – podobno pozabljeno in opustošeno kot on sam. Rešitev, se zdi, ni v iskanju pravice, temveč prej v prebolevanju bolečin, pa tudi v skrbi za ljudi in stvari, ki so po šali zgodovine usojene pozabljenju in postavljene na stranski tir.

 

Oseminštirideset let in devet romanov pozneje je Kundera v svojem najnovejšem delu skupinico likov – Alaina, Charlesa, Kalibana, Ramona in D'Ardela - umestil v sodobni Pariz. Na prvi pogled se zdi, da je njihovo življenje v francoski prestolnici idealno; svobodno se lahko šalijo, popivajo, se sprehajajo po mestu in se vdajajo pol-filozofskim premislekom. Res je sicer, da Kaliban – tako so ga poimenovali prijatelji, potem ko je zaigral v Shakespearovi igri – že dolgo časa ne dobi angažmaja v gledališču in prejema podporo za brezposelne, a Slavje nepomembnosti ni roman, ki bi želel pisati o prekarnosti in aktualnih družbenih zagatah. Kljub temu, da ima torej večji del junakov čisto dovolj časa in sredstev, da si lahko privoščijo brezciljna pohajanja in premišljevanja, pa ta svet vendarle ni povsem brez stisk. Charlesu denimo umira mati, Alaina pa je njegova zapustila že kot otroka, saj si ga ni niti želela (vsaj tako si Alain naplete v svoji glavi). Ker je torej bil njegov obstoj že od samega začetka nezaželjen, Alain ni mogel postati drugega kot ''opravičevalec'', človek, ki se vselej opravičuje, ne glede na to, kako grdo ravnajo drugi z njim …

 

Vendar še bolj kot te osebne težave bijejo v oči druge, dosti bolj splošne in brezčasne, na katere so junaki obsojeni preprosto kot pripadniki človeške vrste. Pri tem se zdi, da gre pravzaprav za iste spone, ki so Kundero pestile že na samem začetku romanopisne poti. Kalibanu in Charlesu, ki se iz ljudi rada ponorčujeta, Ramon na primer reče tele besede: ''Veselje nad hudomušno prevaro je pravzaprav vajina obramba. (…) Že zdavnaj smo namreč spoznali, da sveta ni mogoče vreči s tečajev, ne moremo ga ne preoblikovati ne ustaviti njegovega nesrečnega napredovanja. Preostala nam je ena sama oblika odpora: da ga ne jemljemo resno.'' Šali zgodovine (ali sveta ali življenja) se torej ''upremo'' le s tem, da se ji – kot je to storil že Ludvik – prepustimo; naše lastne ''hudomušne prevare'' so v Kunderovem svetu znamenje odrešujoče odpovedi smislu in redu.

 

Še več: tudi priborjene človeške pravice v romanu ne pomenijo kaj dosti, saj jih preglasijo nepopravljive 'eksistencialne' krivice. Kot Alainu prišepne njegova namišljena mati, je namreč vsemu navkljub omejen z vrsto stvari, ki si jih ni izbral, a se proti njim tudi ne more pritožiti: ''Tudi spola si nisi sam izbral. Niti barve oči. Niti stoletja. Niti domovine. Niti matere. Ničesar zares veljavnega.''

 

In navsezadnje: nikakršnega jasnega vodila ni, kaj narediti s časom, ki nam je bil – z vsemi navedenimi omejitvami – podarjen. Kot pove Ramon Alainu, ko opazujeta dolgo vrsto pred razstavo slik Marka Chagalla: ''Samo poglej jih! A misliš, da so kar naenkrat vzljubili Chagalla? Pripravljeni so iti kamorkoli in početi karkoli, samo da bi nekako zabili čas, s katerim ne vedo kaj početi. Ne spoznajo se na nič, zato se zlahka pustijo voditi. Čudovito vodljivi so.''

 

Ne glede na vsakokratni družbeni sistem so torej tako v Šali kot tudi v Slavju nepomembnosti na delu (tudi) bolj splošne bivanjske omejitve, proti katerim junaki ne morejo nič. V prepričanju, da sta si ''rešitvi'', ki ju za te prepreke ponudita romana – torej odpoved iskanju višje pravice v Šali in neresnost v Slavju – res sorodni, nas še utrdi Ramon, ki si pri definiciji neresnosti pomaga s Heglom. Slednji je dejal, da podlaga pravega humorja namreč ni zasmeh, satira ali sarkazem – torej neresnost, ki si za cilj jemlje nekoga napasti, užaliti, poškodovati – temveč le unendliche Wohlgemutheit, neskončna dobrotljivost; slednja, se zdi, lahko izvira le iz nekakšne pomirjenosti, odsotnosti boja. Morda bi lahko premišljevali celo, da iz tega vira, namreč dobrotljivega in humornega sprejemanja življenjskega nesmisla,  izvira neka temeljna značilnost Kunderovega pisanja nasploh: navsezadnje se avtor v mnogih svojih delih s filozofsko distanco in blagim smehom skoraj sočutno približa celo zaporniškim paznikom ali ovaduhom, skratka tistim, ki v njegovih delih zagrešijo očitno nemoralna dejanja.

 

In če je predmet Šale povojno obdobje na Češkoslovaškem, tudi v Slavju ne moremo povsem brez referenc na obdobje hladne vojne in blokovske delitve: med že omenjenimi zgodbami junakov v sodobnem Parizu se namreč vije še en pripovedni pramen, ki govori o Stalinu in njegovih najožjih sodelavcih, predvsem Kalininu. Pa tudi ta zgodba ne pripoveduje kakšne Velike Zgodovine: zgodovinske osebe postanejo le drobni ljudje z vse preveč človeškimi, komičnimi stiskami, dokler se nazadnje Stalin in Kalinin po nareku svobodne domišljije ne pojavita med prebivalci sodobnega Pariza, kjer poskrbita za radostno vzdušje. Nesmisel, humor – in nepomembnost.

 

''Nepomembnost, dragi prijatelj, je bistvo življenja,'' pove dežurni filozof Ramon. '' (…) Vdihnite, D'Ardelo, dragi prijatelj, globoko vdihnite in se nadihajte nepomembnosti, ki je povsod okrog nas, nepomembnost je ključ do modrosti, nepomembnost je ključ do dobre volje …'' Kundera še po skoraj pol stoletja torej vztraja pri svoji začetni filozofiji. Pri čemer – na tem mestu naj ta refleksija končno postane kritika – je Slavje nepomembnosti res le odmev, vsebinsko medlejši odzven zgodnejših romanov. Če je vrednost Šale tudi v njeni pričevanjski vrednosti, je Slavje nepomembnosti sicer mestoma simpatično, a le še peresno lahko premlevanje nekaterih filozofskih nastavkov, ki se brez konteksta siceršnjega Kunderovega opusa niti ne povežejo najbolje v celoto. Kar pa, če se naslonimo na naslov, niti ni zares pomembno: avtorjev dozdajšnji opus je že zdavnaj dosegel kanonizacijo in mu tudi kakšno šibkejše delce ne more več zares škoditi.

 

Vir: DSLK