»Zakaj je pesem taka lira,ki razpira čeljusti časa?Ko zapoje tone svoje,vesoljno stvarstvo se odpira.«
S to štirivrstično kitico se začne pesem z naslovom Lira. Z njo magister Angel Arh napoveduje svoj odnos do obrti, ki se dviga v umetnost. Lira, glasbilo z napetimi strunami, je označevalni predmet za človekovo sposobnost, da se izraža in ob spremljavi glasbila zapoje oziroma spevno izreka besede, ki častijo skladnost, uravnovešenost glasu in strun. Magister Angel Arh je začasno ime, ki si ga je nadel nekdo, ki meni, da lahko le pesem sama po sebi izrazi tisto, zaradi česar je. Tako je namreč pojasnjeno v spremnem besedilu Besede spremljevalke, izpostavljeno objavljenem sredi knjige. Da bi pesnik še dodatno izrazil svojo skromnost ob objavljenih pesmih, se je delno posmehljivo opisal z besedami: »Sicer je pa moje ime tako ali tako bolj sloveče, kot sem si sam kdaj koli želel biti.«
V ospredju je torej pesem. Pravzaprav pesnjenje, saj naslov knjige, Poezija, povleče misli vsaj na Franceta Prešerna in še mnoge druge, ki so pesmi objavili pod takšnim naslovom, pa četudi v množini. Poezija je pač tako mamljiva, da se vsako izpostavljanje sebe mora izničiti ali vsaj omejiti. Kako naj sicer pesem povsem zaživi, se razprostre skozi glasbo in ples, skozi glas in glasbilo? Mimogrede: pesmi so razvrščene po abecedi in morda je v takšni razporeditvi mogoče zaznati urejenost oziroma vnaprej določeno napetost. Tudi pesnik je, kot se je umestil, med diplomantom in doktorjem, torej ne kar nekaj običajnega; ni pa še dosegel tiste stopnje, ko bi visoke uvrstitve lahko le še našteval. Pesnik se postavlja v položaj, v katerem pohval ne potrebuje več, a za slavo mu ni mar. Vsekakor domišljeno mesto za prepevanje. In ko smo že pri položaju oziroma mestu, kjer se poje oziroma pesni, je primerno postreči še s štirimi vrsticami, ki končujejo pesem Oddaljenost: »In kar se nikoli ne izreče, odmeva čez vršace,v ušesa, v možgane teče, tam ostane,zastruplja misli, želje in dejanja,odnaša upanje v mir neskončni brez meja.«
Navedek pove, da je izjavljanje tisto, kar človeku ustvari blagor. Pove tudi, da naj se ne bi zadrževalo, kar je treba objaviti; skratka: da je pesniti nuja in navsezadnje potreba.
Izpostaviti je treba, da ni prav lahko določiti deleža ustvarjanja v odnosu do ponavljanja. Hipno in površno branje daje vedeti, da so pesmi pisane po znanih pesniških oblikah in jih le rahlo nadgrajujejo. Oblikovno so osno osredinjene, kar razbija ustaljeno predstavo o tem, da branje od leve proti desni določa ravno levo stran in nazobčano desno stran pesmi. Morda odsotnost tega uravnoveša podatek izBesed spremljevalk, v katerem pesnik pojasnjuje, da so pesmi tiskane na levi strani knjige, ki je srčna stran, in da je desna stran večinoma prazna, saj naj bi se tam nosilo denarnico. V zvezi s tem še navedek iz pesmi Robovi: »To, česar ni, me privlači neskončno,ko zgublja se v ritmu prisotnih reči,ki obnemele že zdavnaj so v stelo pokončno.« Ob knjigi Poezija Angela Arha je pomembno še to, da so v njej zbrane pesmi dokaz za potrebo po stremljenju k prisotnemu, in to se ne nazadnje zazna tudi v zvenu, ki ga pesmi puščajo v spominu. Ta pa ni brez okusa.
