Koprivnikar Aljaž

Vpogled v zaodrje sveta

Magdalena Tulli je eno izmed najbolj prepoznavnih imen sodobne pojske literature, ki v svojem pisateljskem opusu uporablja izredno svežino različnih metafikcijskih postopkov, mešanje žanrov, literarnih konvencij ter jezik kot gonilno silo svojega ustvarjanja. To ji je doslej prineslo mnogo literarnih nagrad ter postavitev njenega imena ob bok nekaterim velikanom svetovne literature denimo Kafki, Calvinu ter Michauxu. Slovenskemu bralcu je avtorica znana predvsem prek slovenskega prevoda njenega romana V rdečem, ki je v založbi Modrijan izšel leta 2008. V njem z metaforo rdeče niti, ki razraste v vrtnico in s svojo rdečino potopi fiktivno izgrajeno mesto Šivi, avtorica prek poigravanja z literarnimi konvencijami prikaže realno zgodovinsko ozadje, tik pred začetkom krvave druge svetovne vojne.

 

Podobno je opaziti tudi v izgradnji fikcijskega sveta znotraj romana Motnja, ki ga avtorica začenja z metaforo šivanja in krojenja, kjer ob rojstvu dneva s krojačem – stvarnikom prek oblačil ter “z nekaj škrtljaji škarij” v življenje prikliče svoje neimenovane like. Tem z videzom oblačil nakloni njihove glavne lastnosti, družbene vloge in z njo vnaprej določeno usodo, ko “Razpeti na lesenih obešalnikih, brez tal pod nogami, pa celo brez stopal do takrat, ko bodo morali narediti prve korake” čakajo na avtoričino postavitev kulis sveta. Ta je postavljen kot zaspano, fiktivno mesto s cvetlično gredo na sredini trga, nekaj hišami, ki ga obkrožajo, tramvajsko linijo z dvema postajališčema, predvsem pa je omejen “v sebi kakor v stekleni krogli, v kateri je vse, kar je potrebno za vsakršne predvidene okoliščine” s kulisami, ki so prebivalcem mesta “onkraj dosega njihovega pogleda”. Bralci s tem lahko vzpostavimo povezavo iz sveta popularne kulture in filma The Truman Show, saj avtorica s “pleskarjem, tapetarjem, štukaterjem…”, ki brez dela “ne bi imeli ničesar razen obupa” mesto zgradi kot alegorijo gledališkega odra. Ne glede na mnoge mestne pomanjkljivosti - kjer denimo rešetke vodijo v kanalizacijo, kanalizacija pa ni izgrajena – pa mora prostor namigovati “prepričljivo in varljivo, da svet ni bil ustvarjen včeraj”. Postavitev sveta iz najslabših možnih materialov - saj v proizvajanju tega delavci ves čas goljufajo - Tulli izredno dobro prikaže kot del proizvodnega cikla, na katerem se vzporedno v ozadju bralcu kažejo vse pomanjkljivosti sodobnega postmodernega sveta. Ta je sešit skupaj s korupcijo, lažjo znotraj katere se skriva dvom v obstoječo realnost, kjer bralec potegne marsikatero vzporednico z Descartesom ter predvsem prek človeške individualnosti. Tej je lastna odsotnost empatije in izguba identitete, saj ima “jaz” znotraj takšnega sveta tako “malo vsebine”, da pripada “vsem in nikomur”.

 

Sredi takšne praznine se na omejenem mestu znotraj zamejenega časa enega dne kot marionete opotekajo umeščeni tamkajšnji prebivalci, medseboj različni pripadniki družbe kot denimo notar, študent, služkinja, otroci iz sirotišnice. Ti skupaj tvorijo brezimensko telo “vzeto kdove od kod, po svoje čisto brezvoljno”, ki je ulito v svoj dodeljeni kroj. Metafora ujetosti v kroj Tulli izredno premišljeno služi za ponazarjanje človeške ujetosti v družbeno hierarhijo, saj morajo posamezne osebe, glede na uniformo ki jo nosijo, prevzeti svoje breme v družbi. Ob tem pa tisti, ki so na nižjih pozicijah velikokrat prevzamejo še breme tistih, ki so nad njimi, saj jim je sebe najenostavneje “izključiti in pozabiti”. To je motiv, ki se kot konstanta pojavlja v avtoričinem opusu, kjer kot v psihološkem eksperimentu stopnjuje človeško nesrečo, dokler ta ne vodi v nasilje in sovraštvo. “Bes je simptom bolečine, zato potrebuje patos” vendar pa so neimenovani liki, v katere prvoosebni, izmikajoči se pripovedovalec brez identitete vstopa “Če sem ta študent…”, “Če sem kateri izmed teh stanovalcev” in pri tem izmenjuje perspektivo v njenih številčnih možnostih, zmožni razumeti le svojo lastno bolečino. Odsotnost sočustovanja s tujo bolečino je moč pripisati njihovemu vsakdanjiku, kjer pred vprašanji dajejo prednost svojemu mirnemu življenju “čeprav na slepo, in ne imeti pojma, v čem si udeležen”, predvsem pa ujetosti v neprepustne meje svojega sveta. Ta jim ni zmožen dati dialoga z drugimi možnimi resnicami znotraj tujih zgodb, do katerih in v zakulisje katerih pa ima v zgodbi dostop samo pripovedovalec.

 

Vendar pa je svet izgrajen s pomočjo kulis in ozadja, ki “odločajo o videzu sveta, mu podaljujejo zaupanja vredno podobo, krepijo vero v njegovo trdnost, da vse kar vidi oko, tudi zares obstaja” ter prek trhlih družbenih konvencij, ne glede na njihovo konstantno obnavljanje, dovzeten za kolaps. To je dobro razvidno, ko v zgodbo prek zunanjosti vstopi naslovna “motnja”, ki jo prestavljajo osebe iz drugih kulis - begunci, sirote s črnimi žalnimi trakovi na rokah, kateri prispejo s tramvajem ter letalci, pri čemer se ti sploh ne zavedajo kako so na trg majhnega mesta sploh prišli. Na primeru beguncev, s katerimi Tulli zapiše medvojno usodo poljskih Židov, se ti po zunanjosti skorajda ne razlikujejo od prebivalcev mesta, pa vendar jim ni podarjeno sočutje, pač pa njihova izločitev “S katerimi sankcijami obremeniti tujost in kako jo razmejiti od tega, kar je domače? Po čem se pri tem ravnati? Po kroju plaščev? Po vonju po naftalinu?”. Namesto sočutja ob odkritem sovraštvu nasproti njim begunci postanejo del koristi in materialnega izkoriščevanja iz strani mestnega prebivalstva, vsaj do takrat dokler ne bo uresničena želja, da bi množica “izginila, vendar ne bila osvobojena”. Podobno se dogaja s sirotami, ki za prebivalstvo pomenijo zgolj strošek in nevšečnost, ob tem pa tudi oni niso odporni za izkoriščanje prebivalstva - tako denimo mestni pek iz najslabše kvalitete surovin, v želji za zaslužek ter čim hitrejšo porabo “ponarejene moke”, za sirote speče kruh, kakršnega “siti ne bi pojedli”. Željo oziroma skrb za korist vidimo tudi pri tretji skupini prišlekov - letalcev, ki pa se jim zaradi njihove “uniforme” godi veliko bolje, saj ravno ta po družbenem prevratu postane sredstvo legitimizacije nove oblasti in s tem možnosti preobleke v diktaturo.

 

V zgodbi namreč prav z“motnjo”, pride do upora oziroma krize, saj s propadom do tedaj znanega sistema in ekonomskega kolapsa - kjer zopet lahko povlečemo vzporednice z realnim svetom – prek porasta radikalizma, izgube do tedaj trdnih vrednot, nastopi izgradnja novega sistema. Ponovno postane pomenljiva šiviljska metaforika, saj prek nje ob menjavi sistema v diktarturo tudi liki zamenjajo svojo identiteto. Tako se študent preobleče v poveljnika garde, gimnazijec v redarja, vendar pa tudi preoblek ni poljubno, zato se mora služkinja zadovoljiti z novo vlogo prostitutke. Ob opisovanju tega Tulli prikazuje predvsem zaprti krog družbenega sistema ter njegovo krožno obnavljanje po principu “revolucija žre svoje otroke” saj so liki sicer zmožni zamenjati svoj kroj obleke, ne pa tudi značilnih človeških lastnosti kot sta pohlep, samoljubje ter odsotnost usmiljenja do drugega. Ob tem so prišleki izpostavljeni ravnodušju tamkajšnjih prebivalcev, predvsem pa nasilju ter cenzuri državnega aparata, ki svojo moč prikazuje prek sankcioniranja, hkrati pa s hrščanjem zvočnika, kar pri Tulli označuje razširjanje ideologije. Ta se namreč znotraj krize v krožnem loku zopet spremeni, ob zamenjavi uniforme pride tudi do zamenjave oblasti – iz natakarja se prek generalove suknje izoblikuje lik diktatorja. Ta sprejme veliko bolj odločne ukrepe kot prejšnji lik študenta, preoblečenega v poveljnika garde, saj po odhodu letalcev iz zgodbe in s polovitvijo sirot, prav tako odstrani “motnjo” z njenim izbrisom “iz vidnega polja”. Begunce v njihovem zaporu v zaklonišču pod kinom namreč čaka veliko bolj temna odrešitev - nenadoma se pojavi “umazana belina” apna, ki razreši “glavobol povzročajočim številom nepotrebnih trupel” pri tem pa poskrbi tudi za raztopitev begunskega “trpljenja”.

 

A končna razrešitev v svetu brez globine, ki je “čista iluzija, barva in vezana plošča, nič več” ne prinese razrešitve, ko begunci poleg še nekaterih drugih likov skrivnostno izginejo iz svojega zapora. “Vse bolj je čutiti razsulo”, saj v samo mesto prispe “neskaljen mir, kakor v notranjosti steklene krogle” a vendar odgovor na uganko, ki vsaj delno – v kolikor sploh so zmožni razmisleka - bega mestne prebivalce, ve samo izmuzljivi pripovedovalec. Odgovor je “lahko težek ali lahek, odvisno od tega, kdo sem” ter se odkriva ob avtobiografskih dejstvih avtorice prek opredelitve pripovedovalca “Če sem torej tisti otrok, rojen ob nepravem času – in ali sem mar sploh lahko kdo drug?. Prek tega spoznamo, da gre za avtoričin poseg “Moram narediti, kar je v moji moči, da pravočasno odprem evakuacijske izhode”, ki upanja poteptanih, razčlovečenih beguncev materializira v novo metaforo oziroma novo zgodbico o obljubljeni deželi Ameriki. Vendar pa tudi v tej, prav tako postavljeni iz kulis, ne najdemo “obetaven začetek nečesa novega”, nezanesljivi “srečni” preobrat morebitnega odhoda v zemeljski raj namreč čisto mogoče pomeni tudi pot v onostranstvo. Takšen pa ne prinaša “olajšanja”, saj prav iz koncev, “ki ne končujejo ničesar” avtorica “kali nove zgodbice” s čimer še dodatno opozarja na nespremenljivo človeško naravo in njenega družbenega sistema.

 

S tem pa Tulli v Motnji zelo učinkovito uspe izpostaviti prav “motnjo” v človeških dejanjih in mišljenju. Gre za roman, ki je izredno aktualen, saj prikazuje obče človeško zgodbo, ki sicer za svojo osnovo jemlje zgodovinski okvir usode poljskih Židov, vendar pa sam okvir avtorica presega. Prikazuje ga namreč univerzalno, da ga je moč postaviti tudi v sodobnost – denimo ob bok problematiki našega nesočustovanja s pribežniki na čereh Evrope. Ob tem je Tulli izredno prefinjena tudi pri tem, da iz distance, ki izvira iz sočutja in bolečine, ob prikazu zatrtih ljudi ter človeške brutalnosti prikazuje usodo širše slike sveta. Ta je kompleksno prikazana skupaj z večnim obnavljajočim se krogom nasilja, različnih resnic ter odsotnosti dialoga. Roman, ki je izgrajen iz močnega podobja, prek arhitekture jezika, katere gradnik je predvsem elegični ton, sešije svet, v katerem je bralec neprestano opozarjan na njegovo fikcijskost. S tem pa avtorica bralcu omogoči, da se odvrne od reprezentacijske preobleke, ki jo zgodba ponavadi nosi ter njegovo pozornost preusmeri na samo nalogo literature. Ta je namreč zmožna prikaza bistva človeške biti, njegove narave in kako ta usmerja njegovo delovanje, s čimer Tulli roman izgradi v intelektualno delo, ki nam hkrati nudi tudi možnost premisleka o naših - človeških ravnanjih.

Vir: DSLK