Predavatelji običajno prenašajo že objavljena znanja, Foucault pa je publiki na College de France predstavljal mišljenje kot tako. Za objekt je vzel zgodovino prihoda Frankov v Galijo na primerih manj znanega zgodovinopisja 18. stoletja. Občinstvo je napeljal na čas, ki je bil neznan, s temo, ki jo je poznalo ohlapno, potem pa ga skozi premišljevanje vodil kakor skozi dramo. Kdaj dobesedno, ko je Shakespeara in Racina bral kot politične ideje v odnosu do aktualnih monarhij.
Dramatičnost njegovih izpeljav kajpak ni bila teatralična, napetost je produciral skozi pot spoznanja. Ta ni bila na ravni, kaj se je zgodilo in kateri kralj je storil to in to, ampak je temeljila na vprašanjih, kako je delovala družba. Kako so Franki, nekultivirani, barbarski in maloštevilni, zmogli vkorakati v Galijo in uničiti najmogočnejši imperij? Kako so potem ti svobodni vojščaki, ki niso bili podložni kralju, čez čas prišli ob oblast in premoženje? Kako je, nasprotno, galsko plemstvo, ki so ga Rimljani uničili in razlastili, začelo iz nič tako, da je ponovno odkrilo lastni spomin, se zavedelo in pridobilo znanje in vednost ter se na novo vzpostavilo? Kako je njegova šibkost postala njegova moč? Kako se je frankovsko plemstvo obrnilo na pot v onstranstvo, kaj se je, medtem ko so bili plemiči v križarskih vojnah v Jeruzalemu, dogajalo na njihovi lastni zemlji? Jasno, da Foucault pripelje do pojmov svoboda in oblast, kjer oblast ni nekaj, kar bi imeli v lasti, temveč razmerje. Še več, oblast najde v delovanju države, ki si je prilastila vednost, ko je v mnoštvu vednosti eliminirala tiste »neuporabne«, potem pa postavila hierarhijo in centralizacijo vednosti. Disciplinarizacija vednosti je uničila lik učenjaka amaterja in rezultat je bil, da je kraljeva oblast disciplinirala zgodovinsko vednost. Ko torej Foucault seže na področje zgodovine, nam preteklosti ne niza skozi dogodke, ampak jo postavi kot razmerja v vojaških spopadih, ki pa vseskozi producirajo še veliko globlje spreminjanje družbenih struktur.
