Šved Kristian Lundberg je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, preberemo, in potem nam je jasno, zakaj tak slog pripovedi. Oziroma natančneje: zakaj najprej opazimo slog in spotikanje pri branju in šele potem pripoved. Ker je vse povedano brez slasti pripovedovanja, vse je en sam dvom, muka, suho in nadrobljeno in sugestivno, včasih kakšne stvari pove tudi dvakrat, da je bolj zagotovo.
Vmes in skoraj brez reda, razen asociacijskega, govori o nujnosti pisanja, o terapevtski nujnosti za preživetje, o prekarski izpostavljenosti kot hoji po robu in ceni za svobodo, pa tudi o pisanju kot edinem smislu, ki naj prelije mrzla mračna mokra vetrovna jutra in odhode na mezdno delo. Na monotono prekladanje paketov in šikaniranje delovodij in izročenost samopašnosti tistih iz pisarn. Ali pa prestavljanje avtomobilov, tisočev in tisočev, z ladij in potem nazaj na ladje, vmes pa brisanje saj in pranje, saj je okolje bolj ko ne zasvinjano in na deponijah zraven včasih zagori ali pa je treba odklapljati akumulatorje in sploh so razmere nemogoče in malo tudi kužne; odpadki k odpadkom.
Ta proza je prav pesniško namigujoča kljub res verističnim popisom ritma dela in grdih pogledov stalnih delavcev, ki jim najemniki, prekarci, odžirajo delo in načenjajo položaj, in najprej tudi malo hermetična. Potem se razvije in pojasni. Lundberg, sin shizofreničarke in še vedno žrtev njenih megalomanij, laganja, bežanja zaradi revščine, ko so se preveč zadolžili in niso imeli za najemnino, je tudi sam odvisnik in manijakalen. Zdaj preživlja sina in piše, se bori z željo, da bi po petnajstih letih abstinence spet kaj spil, bori uspešno. Zraven opravlja, kot že v mladosti, kadar ni kradel, najmanj cenjena in zato podplačana dela. Sodelavci ga zajebavajo, da je edini Šved daleč naokoli, ki odžira posel »čefurjem«.
Yarden, becirk na obrobju Malmöja, kolikor razumem, je metafora za deponijo in devastirano okolje, tudi socialno, in sodobne oblike suženjstva. Za brezmiselnost podplačanega dela, ki ga opravljajo ponižani in brezpravni, ki ob kakršnemkoli uporu ali drznem pogledu izgubijo delo, stalne zamenjujejo s prekarci, te pa brezsmiselno odpuščajo in najemajo nove. Da bi se bolj videlo, kje je kdo in kam spada. Ker lahko.
Hkrati pa je pesniško subtilno izpisano poročilo o nekem razredu, ki še ne ve zase in ždi v temnih jutrih in vlažnih kleteh in pošilja denar v domovino in sanja o stanovanju in enkrat mogoče o avtu. O tihi goveji ustrežljivosti, stiskanju zob in povešanju pogledov. Lundberg, prvi med enakimi, vmes pravi, da je »treba nehati nastavljati drugo lice; namesto tega je treba pobrati kamen s tal in ga vreči močno in neusmiljeno«. Ker je treba.
