Blazinšek Kaja

O, vsemogočni kokos …

August Engelhardt, protagonist romana Imperij švicarskega pisateljaChristiana Krachta je svoj smisel življenja našel na plaži še preden so o tem Zmelkoow sestavili komad. Ni ga našel samo na plaži, temveč tudi na dnu kokosovega oreha. Njegov kokosov imperij je čisto zares obstajal. O čudnem nemškem možu, ki sredi enega izmed otokov na območju Nove Pomorjanske, takratne nemške kolonije, danes znane pod imenom Nova Gvineja, ustvarja svoj lasten kokosov raj, je leta 1905 pisal tudi znani ameriški časnik The New York Times, njegovo zgodbo pa je v fikcijski zgodovinski kroniki ponovno prebudil Kracht.

Mlad nürnberški lekarnar s konca 19. stoletja August Engelhardt je pripadal skupini ljudi, ki so se zbirali v gibanju imenovanemLebensreform. Ta skupnost mladih se je navdihovala nad idejo vegetarijanstva in nudizma, preko tega pa naznanjala možnost obstoja še neodkritega, neomadeževanega sveta, daleč stran od zategnjenega konservatizma, ki za sabo skriva pokvarjen in nagnit nemški duh. Ker taka družba ni dopuščala svobodomiselnega življenja, se je Engelhardt vkrcal na ladjo in zaplul proti odprtemu morju, kjer je začel graditi svojo idejo templja palm, v katerem bi častil sonce in tako udejanjil svojo nutricionistično in duhovno filozofijo, utemeljeno na kokosovem orehu. Kokosov oreh po obliki še najbolj od vsega spominja na človeško glavo, in ker je človek ‘utelešena’ podoba Boga, naj bi bil kokosov oreh njegova rastlinska reprezentacija. Poleg tega ne smemo zanemariti dejstva, da raste na visokih palmah in se tako skoraj dotika neba in sonca. Engelhardt je svoje ideje skupaj s prijateljem Augustom Bethmannomspisal v pamfletu Brezskrbna prihodnost, ki je krožil po širni viljemovski Nemčiji.

Skorajda neverjetna in čudna zgodba je Krachtu služila, da je skozi življenje vidno fanatičnega človeka v nepopustljivem satiričnem tonu vsevednega pripovedovalca obračunal z zgodovino ne samo nemškega temveč splošnega kolonializma, nemškega nagnjena do fanatizma in ne nazadnje tudi s pojavom sodobnih smernic zdravega prehranjevanja, ki se spreminjajo iz dneva v dan. Prav tako je Engelhardtova »kokosna« filozofija polna kontradiktornosti. Kot zaprisežen nasprotnik kakršnegakoli prehranjevanja z mesom začne telesno oslabljen stikati za ostanki človeške kože, nohtov in krast, s čimer na simbolni ravni razvije »rahlo obliko avtoantropofagije«. Na otoku Kabakon se Engelhardt, kljub svoji drži, ki zavrača kapitalizem in vse kar je filistrskega, pravzaprav vede kot pravi kolonialist. Domorodci ga sprejmejo v vsej svoji goloti, v zameno pa jih on pošlje delat na plantaže kokosa, da lahko uživa v na novo vzpostavljenem Redu sonca. Tako se v režah njegovih svobodomiselnih in odprtih idej še vedno skriva imperialistična evropska superiornost. To podobo na mestih rahlja prijateljska vez med njim in mladim domorodcem, ki tiho parodira vsem dobro znan odnos med Robinsonom Crusoejem in Petkom. Fanatizem in vegetarijanstvo, ki ju uteleša Engelhardt, pripovedovalec s komunikativno in nadvse zabavno pripovedjo, kateri ne manjka pustolovsko obarvanih trenutkov (na primer Engelhardtovo promocijsko potovanje v Avstralijo), se prek analogij poveže z nekoliko poznejšim obdobjem nemške zgodovine, ki je s takratnim vodilnim akterjem svet zavila v črnino: »In če se pri tem v zavest vsiljujejo primerjave s poznejšim nemškim romantikom in vegetarijancem za katerega bi bilo bolje, da bi ostal pri svojem slikarskem stojalu, so te primerjave namerne in tudi koherentne.« Komentarje, ki opominjajo na prihodnost, ki se bo še zgodila, lahko povežemo s krožnostjo časa oziroma ponavljanjem zgodovine in so verjetno del že malo prežvečenega izreka. Vendar v posrednih, a še zmeraj dovolj jasnih povezavah, odzvanja kritika Nemčije tistega časa, ki je ‘proizvedla’ s fanatizmom prežete ljudi, kakršen je bil Engelhardt. Krožnost časa ponazori tudi roman, ko pripovedovalec začne povzemati že prebrane povedi z začetka romana, v tem pa odzvanja možnost umetniške reprodukcije ne samo umetnosti, temveč skoraj vseh področji človekovega delovanja.

Kokosovemu junaku Engelhardtu je v petnajstletnem predajanju soncu in kokosu sledilo kar nekaj ljudi, med katerimi so bili njegov že omenjeni prijatelj Berthmann, antisemit z homoerotičnimi nagnjenjiHeinrich Aueckens, takrat po vsem cesarstvu znani pianist Max Lützov in še nekaj nadobudnih mladih, ki so slepo sledili njegovi filozofiji in so nazadnje pod nevzdržnimi pogoji oceanskega podnebja klavrno končali. V romanu se tako pojavijo večinoma realne osebe, ki so bile ali sploh nikoli niso bile povezane s Engelhardtovim Redom sonca. Med drugim se srečamo tudi z mladim Kafko, Hessejemin Einsteinom, ki so v roman vključeni kot neke vrste uganka. Na mejo med zunanjo in notranjo resničnostjo pripovedi nas vseskozi opozarja pripovedovalec, ki s samoreflektivnostjo opozarja na svojo nezanesljivost: »Ali pa je roka mladega domorodca v samoobrambi dvignila kamen, se je razblinilo v megli pripovedovalčeve negotovosti.«

Porumenela fotografija s katere sta v rjuho zavita zagorela, dolgolasa in presušena Engelhardt in Lütz prišla v Krachtov roman, bolj kot na posnetek z začetka 20. stoletja spominja na fotografijo dveh proto-hipijev iz kakšne sodobne komune. Fascinantna, a hkrati zastrašujoča zgodba o utopičnem fanatizmu, ki na koncu vselej propade. V gostem, s cinizmom in sarkazmom prežetem jeziku pripovedovalec nemalokrat v pripoved vnaša že rahlo karnevalsko obarvano komičnost, ki se skriva prav v zgodovinski realnosti nekaterih absurdnih človeški idej. Škoda, da slovenskemu prevodu grafična podoba platnic ne dela ravno usluge. Kolaž treh podob, ki se sicer vsebinsko navezujejo na zgodbo, nanizanih ena na drugo, ne odraža pustolovske in razburljive vsebine ter deluje kot hitra in nepremišljena poteza. Ne glede na to pa se v nedodelani skrinji skriva pravi pravcati kokosov zaklad.

Objavljeno: 14.09.2017 | Vir: Ludliteratura.si