Na sledi drugemu pismu Korintčanom bi lahko rekli, da so tri teme, ki začrtajo sporočilni horizont najnovejše pesniške zbirke Marcella Potocca, vera, strah in ljubezen.
In ko bi njen lirski subjekt ne imel strahu, bi imel vero in ljubezen. Vera, o kateri Potoccov pesemski protagonist govori v zbirki Poznam te črni stvari, sicer ni ničesar konfesionalno religioznega.
Tu gre slej ko prej za prepričanje, da verz lahko trdno, umetniško prepričljivo, stoji na papirju le, če njegov avtor piše z jasno zavestjo, da bi bilo stvarstvo sámo usodno mankavo, če vanj ne bi posegla resnica, ki se razkriva natanko in zgolj v pesmi.
Prepričanje, da svet dolgoročno ne bi prenesel oziroma zdržal pevčevega molka, je sicer nekoliko samovšečno in neokusno – nemara bi ga kratko malo veljalo označiti za hibris –, je pa obenem sestavni del samoavtorizacijske strategije, s katero se pesniki v brezbožnem času, vsaj od romantike dalje torej, priglašajo k besedi.
Natanko v tem smislu subjektu pričujoče zbirke – kakor sam večkrat prizna – manjka vere. Videti je namreč, da ne pričakuje, da bi z izrekovalsko gesto dejansko mogel dograditi svet ali utrditi njegove majave ontološke temelje. Ko, denimo, v Tehnikah sumi mojstra govori o tradicionalnem vzhodnoazijskem slikarstvu, opaža, da umetnik v stvariteljskem dejanju kvečjemu ustvarja razliko med opazovano pokrajino / in med naslikanim, ki je. Umetnina ima, drugače rečeno, svojo lastno, avtonomno realnost, ki v jedru ostaja neodvisna od sveta, iz katerega prihaja oziroma sredi katerega nastaja.
Med obema preprosto ni prehoda. Nemara prav zato Potoccovemu pesemskemu protagonistu, ki je po vsem sodeč tudi sam pesnik, ne ostaja skrito, da je v njegovem lastnem početju nekaj poljubnega, naključnega, spričo česar se mu ustvarjanje kaže kot površno, neobvezno, konec koncev nesmiselno udarjanje po površini tipkovnice. Sicer drži, da se, kot nam zatrjuje že v prvi pesmi, vseeno [trudi] verjeti, a videti je, da brez pravega uspeha.
Tako se ob sklepu zbirke, v besedilu (namesto epiloga), pred očmi bralk in bralcev naposled znajde utrujen od vsega, kar je treba in česar ne [zmore] povedati, predvsem seveda od tega, da mu ni mogoče brez vsake zastranitve – napisati: / sem tisto, kar je drugi, ki ga ljubim. Te ljubezni pa, se mi zdi, ne gre razumeti zgolj v erotičnem smislu, saj se pri njem intima v dvoje nenehno povezuje in prepleta s širšo, medčloveško solidarnostjo oziroma bratsko privrženostjo in skrbjo: [Č]e pišem / o sočutju do drugih, govorim tudi – / ljubim te. V tem smislu pogosto – ali vsaj, se mi zdi, pogosteje kakor nekdaj – v Potoccovo poezijo vstopajo motivi, kot so raztrgane rjuhe na posteljah, mrvica preživetja, brezperspektivnost kraja ali pritiskanje na gumb, motivi, skratka, ki precej uspešno evocirajo zaskrbljeno negotovost današnjih družbenopolitičnih razmer.
Videti je torej, da pesmi, zbrane v Poznam te črne stvari, le niso povsem nemočne. Zdi se, da še zdaleč niso – pa naj njihov govorec še tako vehementno zatrjuje nasprotno – le nekakšno besedovanje v prazno, temveč je skoznje vendarle mogoče uvideti in spoznati konture resničnega sveta.
Od kod potemtakem nenehno jadikovanje Potoccovega pesemskega subjekta, da on sam nima pojma in da nič nima smisla? Od kod negotovo spraševanje, kdo sploh se bo našel v tem stavku? In od kod zatrjevanje, da bi preprosto moral postaviti piko? – Odgovor je slej ko prej strah, ki je, kakor razbiramo Pred stopnicami pod Batognico, drugo ime za stvarno, pretehtano, (malo)meščansko nepripravljenostzamenjati tla za negotovo prečiščenost etra. V subjektovem zadržanem, previdnem razmerju do sveta, v načinu skeptičnega sprejemanja samega sebe in drugega, verjetju, da se ničesar in nikogar [...] ni za oprijeti, je, po vsem sodeč, nekaj, kar taisti subjekt nato prepoznava kot hromeč strah, zaradi katerega se otroška igrivost neizprosno preobraža v odraslo resnobnost, darežljivost v zadržanost, polet v strtost, želja v omahovanje, kreativnost v jalovost, dejanje v stanje.
Morda je subjekta, ki izgovarja pričujoče pesmi, res manj, kakor bi ga moralo biti. Drži tudi, da prostodušnega, naivnega, nereflektiranega pesniškega izrekanja danes ni mogoče sprejeti, toda Potoccov protagonist, se mi zdi, gre v samokritiki vendarle za kanec predaleč. Ko bi namreč bilo v njem tako malo vere in ljubezni, ko bi ju scela pohrustal strah, menda nikoli ne bi nastale Pred Beogradom, Šid in še nekatere druge brez dvoma uspele pesmi.
