Barbara Korun je v nedavnem pogovoru za radijski program Ars mimogrede navrgla, da je dobršen del pesmi, vključenih v njeno najnovejšo zbirko, naslovljeno Vmes, dejansko nastajal nekako vmes, v brezobličnih, brezciljnih, praznih trenutkih, ki jih prebijemo na letaliških terminalih in železniških postajah, v hotelskih sprejemnicah in letnih vrtovih gostiln, povsod tam, skratka, kjer čakamo, da se (nam) bo zgodilo nekaj drugega, nekaj vznemirljivega, pomenljivega, vrednega pomnjenja.Ta okoliščina naj bi, če nič drugega, pojasnila, čemu so prav čakalnice precej pogost motiv v pričujočih pesmih, prav lahko ta podatek uporabimo – na sledi nekaterih kritikov, ki so Vmes doslej že vzeli v precep – kot spodbudo za branje, ki v zbirki vidi predvsem pesničin verzificirani dnevnik, v glasu, ki tu zbrane pesmi izreka, pa navsezadnje sliši kar avtoričin glas.
Toda če sprejmemo tako interpretacijo, bi bilo, karikirano rečeno, v besedilih, zbranih v Vmes, bržčas težko videti kaj več kakor alternativo reševanju sudokuja, igranju tetrisa ali kaki drugi neobvezni, banalni prostočasni dejavnosti, s katero si na poti praviloma krajšamo čas.
Zato je, se mi zdi, bolj plodno, če – tokrat na sledi nenaslovljene pesmi s strani 62 – vmesnost, o kateri piše Barbara Korun, razumemo kot paradoksalen bivanjski položaj sodobnega slehernika, razpetega med dovzetnostjo za čisto lepoto jelke v poznojesenskem sončnem dopoldnevu na eni strani in, na drugi, spoznanjem, da kakorkoli že participirati v današnji družbi nujno pomeni postati del stroja / stroja za ubijanje, v katerem se posameznik docela razosebi, ostane brez lastne, avtonomne etične presojevalne moči in preobrazi v slepo pokorno brezpilotno letalo / brezmožganski subjekt / subjektil projektil.
Ob prvem branju je sicer lažje razbrati ta, drugi sporočilni pol zbirke. Že v uvodni pesmi je, denimo, govor o sovražnosti do same sebe in s tem do sveta, nekoliko pozneje, Na terasi hotela Felice, govorke noče zapusti slutnja, da je pod povrhnjico normalnega / [...] nekaj zelo zelo narobe, v Hotelu Ideal, Neapelj, Piazza Garibaldi pa se protagonistka nenadoma ove, da je pravzaprav obtičala našopana / s plastično hrano, z lažnimi besedami in da v takem položaju ne vdih ne izdih ni več mogoč. Kakor povedano, je mesta, kjer jaz, ki izreka pesmi, zbrane v Vmes, še zmore preseči tovrsten gnus, tovrstno razočaranje nad samim seboj, morda nekoliko težje najti, a jih vendarle ni tako malo. Najprej so tu pesmi, ki opisujejo lepoto narave oziroma, natančneje, njeno transformativno moč, njeno zmožnost izbrisati sledove ubijalske civilizacije.
V tem kontekstu velja omeniti predvsem izrazito sugestivno izpisano Jyväskylä, drugič, v kateri igra vetra med drevesi navsezadnje ustvari vtis, da se je soba, iz katere govorka opazuje hipnotično migotanje krošenj, sama preobrazila v orjaški zelen list. Potem je tu nekaj ljubezenskih pesmi, v katerih se majhne, nepomembne stvari – recimo koščki salame in sira v hladilniku – ganljivo preobražajo v simbole nesebične pripadnosti in brezpogojne vzajemnosti med dvema posameznikoma.
No, nazadnje je tu še poezija sama, ki, kakor beremo ob sklepu zbirke, pravzaprav služi kot ključna pomoč pri orientaciji v življenju, kot nekakšna eksistencialna zvezda severnica torej, saj šele skozi njeno prizmo sploh lahko ugledamo dobro in zlo. Pri tem je pesemska protagonistka pazljiva, da ne poveličuje moči oziroma dometa pesniške govorice. Pesem, kot hiti podčrtovati njena govorka, ne bo nikoli mogla ustaviti družbenega zla ali popraviti krivic – za kaj takega so slej ko prej pripravnejši paragrafi, pravila in zakoni.
Prava naloga poezije je drugje – v vzdrževanju razlike med dobrim in zlom, v vztrajanju, da dobro in zlo nista zgolj dve arbitrarni, premični, samo od konteksta odvisni kategoriji: Omejiti zlo. Samo to. // Ne, poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno.
Če protagonistka Vmes vse to resnično verjame, če vsemu navkljub vsaj občasno še stavi na odrešilno moč narave, ljubezni in umetnosti, domnevam, da tudi obup, razočaranje in gnus, ki jih, kakor zatrjuje, čuti a propos sebe in sveta, le niso pregloboko doživeti ali povsem paralizirajoči. To bi bržčas pojasnilo, zakaj se Vmes v splošnem bolj prepričljivo bere, kadar razpoloženje v zbirki iz teme zaniha proti svetlobi.
