Babnik Gabriela

Recenzija knjige: (Pretiha) zgodba o trganju iz samosti

Roman Ferija Lainščka – Češnjev cvet – je, ne glede na poetične in mestoma sentimentalne pasaže, mišljen kot upor. »Življenje je postalo artikel, delo prav tako, verjetno tudi dejanja.

Vzdrževati si moral razliko, ki je v primerjavi z drugimi kazala vrednost …« že na prvih straneh pomisli Edvard Luhajev, ki se okliče za nedolžno žrtev sveta, na katerem so zavladali trgovci. Luhajev je torej mali človek, ki je odraščal na ulici, in zato nima ničesar izgubiti.

Ko mu njegov kamerad predlaga, da ubijeta nekoga za denar, se zaplete v nekakšno nevidno mrežo. Pristane, kar je narejeno v malodane robatem jeziku, ki se lepo prileže junaku, ne popolnemu zločincu, pa tudi ne popolnemu dušeslovcu, v psihiatrični bolnišnici. Ta naj bi mu služila samo za alibi, kar pomeni, da igra norca, ki se igra z lastnim življenjem.Zgodba, ki ima tudi alegorične nastavke, očitno je, da Luhajev pooseblja občejšo družbeno srenjo, je torej postavljena v zanimiv precep; nekdo, ki se ves čas zaklinja, da je njegova edina vrednost svoboda, pristane na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice (kraj dogajanja je neznan).

Normalno je, da se ga loteva tesnobni nemir, čeprav so njegove izmišljije, namenjene psihiatrinji, zakaj je poskusil narediti samomor, nekoliko prazne. Zanimivejše od razpredanja o obstoju Boga je pripovedovalčevo opažanje, da med norci in zdravimi veljajo enaka pravila.

V trenutku, ko dojame, da je meja med boleznijo in zdravjem rahla, tudi sam izgubi tla pod nogami. Ko se že zdi, da se je roman zataknil, in to kljub obljubi pripravljajočega se umora, Lainšček uvede v zgodbo nov lik – norico Galino.Galina, ki vidi drugim nevidna bitja, je astralno bitje, ki ni ne živa ne mrtva. Pravo nasprotje psihologinje torej, ki je poosebljena materinskost. Kljub temu da z Luhajevom ustvarita svojevrstno skupnost, so njuni dialogi statični, nepovedni.

Tudi Luhajev kasneje komentira, da je Galina »odsotno in skoraj prosojno bitje«, vendar bi bila sodba, da je Lainšček z Galino ustvaril zgolj cankarjansko sentimentalen lik, preuranjena. Galinina funkcija je vsaj dvojna: poleg tega, da preusmeri pozornost Luhajeva, ne nazadnje se zaradi nje odpove zločinu, roman pa se prevesi v ljubezenskega, njena angelskost napoveduje upor.

Ko Luhajev ob pogledu na medicinsko sestro pomisli, da ljudje, rojeni za preživetje, urejajo svet, pri čemer je očitno, da komentarje o proizvodni nastrojenosti Lainšček polaga v usta svojemu junaku, priplava na plan spoznanje, da je, vsaj v tem romanu, ljubezen še edina neobvladljiva in neopredeljiva kategorija.Šibka točka romana je, da je žensko telo, ne glede na vse simbolne funkcije, ki naj bi jih opravljalo ali pa ravno zato, opisano neerotično. Čeprav Lainšček kasneje uvede prizor, ki pokaže seksualno razsežnost Galininega telesa, je to hermetično zaprto.

S tem, ko junakinjo idealizira, jo tudi uokviri in disciplinira (ne glede na to, kdo to počne, Luhajev ali njen mož). Kolikor že Lainšček poskuša poustvariti alternative globaliziranemu svetu, po drugi strani hegemonizira objekt ljubezni, če ne drugega, o tem govori tudi – za Galino – precej pesimističen iztek zgodbe.

Objavljeno: 09.01.2017 | Vir: Delo