Mitja Drab seveda ni novinec na sodobni pesniški sceni – pred časom je namreč opozoril nase kot eden treh soavtorjev Kadavra Hermione Granger, pesniške zbirke, ki je prejela nagrado za najboljšo v samozaložbi izdano knjigo leta 2011 –, a če še naprej beremo v senci romantične dobe, ki je predvsem čislala individualno ustvarjalnost, se zdi, da lahko šele z Nočnimi živalmi, avtorjevo prvo samostojno knjigo, ki je izšla pred nekaj meseci, dejansko ustrezno premerimo oziroma polno okusimo Drabov pesniški svet. Kakšne so torej temeljne koordinate Nočnih živali, kakšen je svet, ki nam ga zarisujejo iz pesmi v pesem? – Gledano scela, pričujočo zbirko zaznamujeta na prvi pogled nasprotujoča si, pa vendarle nekako komplementarna občutka tesnobnega eksistencialnega nesmisla na eni strani in razmeroma udobne zdolgočasenosti na drugi.
To protislovno razpoloženje je morda kar najnatančneje, najbolj sežeto ubesedeno v pesmi Ob reki, ležerno intoniranem besedilu, ki z rahle distance, se pravi, brez posebno živega zanimanja ali osebne zavzetosti, popisuje običajno popoldne, ki ga ob rečnem bregu preživljajo starši z neugnanimi otroki, potrpežljivi ribiči v vetrovkah in neizbežni sprehajalci psov.
Urejen, pregleden, znan, celo zelo domač in, posledično, nekako dolgočasen svet torej. Glas, ki izreka pesem, vseskozi pazi, da se pri nobenem detajlu ne pomudi predolgo, da nič ne štrli ven, da v tej sliki navsezadnje nič ne preseneča. Toda svojo po ničemer izstopajočo, neimpresivno impresijo Drabov lirski subjekt sklepa takole: Vsi smo več ali manj ujeti. Vsi to več ali manj vemo. Ob reki je vse po starem. Pod gladino znanega in domačega se torej skriva neki drug uvid – pravzaprav gre za nekakšno inverzno eksistencialistično spoznanje: da človek bika svojega življenja nikakor ni zmožen zgrabiti za roge, da se – pa naj bo še tako aktiven in/ali poduhovljen – ne more ustvariti ali zgraditi na novo, da koordinatam svojega sveta, koordinatam, ki ga v temelju določajo že vnaprej, ne more ubežati.
Ta vtis še krepi pesem Pisateljska blokada, v kateri se subjekt, soočen z ugotovitvijo, da se v življenju, ki se dogaja na šestih kvadratnih kilometrih, pač ne more zgoditi nič resnično velikega, odpravi na pot, da bi se v soočenju z novim, neznanim, še nedoživetim, z avanturo, skratka, preobrazil v pravega pesnika, pa se vse skupaj izteče v klavrno doumetje, da se celo na odisejadi eno in isto življenje nadaljuje z drugimi sredstvi.
In kar v optiki pričujoče zbirke velja za potovanje, slej ko prej velja še za eno v evropski poeziji dobro preverjeno temo – tudi ljubezen oziroma intima po vsem sodeč ne ponuja preboja v resnično živost. Kakor beremo v pesmi v prozi Meditacija generacija: Kam odideš, ko se objameva in izgineš v večeru, ali ni vse samo skrivanje, ali si ne pošiljava zgolj dimnih signalov? Zanimivo pri vsem tem se mi zdi, da Drabov lirski subjekt tega občutja, da je življenje, kakršno pač je, da nima smeri ali cilja, da posameznik v njem slej ko prej lahko kvečjemu statira, ne podaljšuje do roba solza, do histerije ali do predsuicidalnega obupa. Prav nasprotno: Nočne živali se navsezadnje berejo kot poskus, kako to klavstrofobijo, to ultimativno, čeprav ne tragično, nesmiselnost človeškega življenja vzeti nase in z njo živeti: Velik del življenja sem mislil, da sledim / neki začrtani zgodbi [...] / Počasi se privajam na idejo, da nihče nima svoje / zgodbe in da s tem ni nič fundamentalno narobe.
Drugače rečeno: v očeh Drabovega subjekta pomeni spoznati, da ni nič novega pod soncem in da so, kakor pravi starozavezni Pridigar, vse reči utrujajoče, pravzaprav postati odrasel, zrel. Prav. Sprašujem pa se, kaj bo s temi pesmimi, če/ko se bo nebo nad našim planetom še bolj zmračilo in bodo »zanimivi« časi potrkali na njihova vrata. Bodo zdržale preizkus realno obstoječega nasilja in trpljenja – ali pa jih bomo brali kot značilen dokument neke naivne dobe, ki jo je neizprosno pohrustal čas?
