Sebastijan Pregelj roman Vdih. Izdih. začenja brez olepševanj, naravnost v vrtincu dogajanja, in s tem zastavi antiutopično, s simboliko nabito atmosfero, ki bo obvladovala ves tekst. Napoved družbenega preobrata (kot se izkaže, je to motiv »prečiščene« krvi) je le eden od elementov, ki Vdih. Izdih. tematsko povezuje z avtorjevima predhodnima romanoma Kronika pozabljanja in (manj posrečenim) Pod srečno zvezdo. Skupaj sestavljajo nekakšno angažirano trilogijo, skozi katero avtor išče ravnovesje med sporočilnostjo in poetičnostjo oziroma raziskuje najustreznejši izraz za preplet fantastičnega (pravljičnega) registra, značilnega za njegova zgodnejša dela, in družbenokritične note zadnjih tekstov.
Pregljevi junaki so imeli že od začetka kompleksen odnos do sveta. Uteho pred »grdo« dejanskostjo so iskali v izmišljanju zgodb, ki so jim sčasoma postale nova resničnost. Tudi protagonisti Vdiha. Izdiha. ustvarjajo zgodbe, a z drugačnimi nameni. Adam jih ne pripoveduje več sebi, temveč drugim. V pismih, naslovljenih na različne konce in kraje sveta, nagovarja sorodnike in prijatelje beguncev, ki se jim beg v »krasni novi svet« ni posrečil. Protagonisti Adam, Ema Olivija in Kan na obalo naplavljena trupla srdito branijo pred »mrhovinarji« (roparji, ki se bogatijo na račun umrlih in spominjajo na lik Kastelica iz Skubičevih Iger brez meja) in jih kot poslednji izraz človečnosti uredijo za pogreb – ki jim ga oblasti nikoli ne bodo privoščile. Vdih. Izdih. se tako znajde v naši sedanjosti, podkrepljeni z diskurzom strahu in sovraštva. Kot kontrapunkt temu »vdoru realnega« Pregelj spleta pravljično linijo o kristalni dvorani in skrivnostnem zbiratelju, ki mu Adam prinaša neme ptice, in se pozneje prelije v motiv ribe, ki nosi ključ skritega zaklada – smrti, le da ostane simbolika tu na površinski ravni. V drugi polovici romana namreč družbenokritična tematika zasenči fantastično, usoda Adamovega skrivnostnega naročnika ostane nepojasnjena, kot tudi Adamovo izginotje in namig na »izdajo« v ožjem krogu. Na mesto protagonista tako stopi mladi Lun, posvojenec trojice, ki prevzame Adamovo funkcijo v pripovedi in se mora – skladno z manihejskim, če ne že kar »mesijanskim« podtonom romana – žrtvovati za ponovno vzpostavitev reda v nekoliko rokohitrsko izpeljanem zadnjem poglavju.
Vdih. Izdih. Nadaljuje Pregljev »poetični angažma«. Čeprav je roman najboljši v prvi polovici, kjer z uporabo fantastičnih elementov zareže v živo družbenega tkiva, nosi v zaključku pomenljivo spremembo v odnosu protagonistov do sveta: resničnost je postala tako strašna, da je ne more prekriti nobena zgodba. Tesnobo tega spoznanja je Pregelj do zdaj najbolje ubesedil ravno v pričujočem romanu.
