Lasja Jasna

Kritika knjige Ilke Vašte - Žrtev novega življenja: Žrtev nekega založnika

Ilka Vašte (1891–1967), ki se je rodila v Novem mestu kot Klotilda Franja Burger, spada med najuspešnejše slovenske pisateljice. Sama se je imela za ljudsko pisateljico, kar je glede na priljubljenost med širokim krogom bralcev tudi bila.

Kot zgodaj ovdovela učiteljica se je zaradi bolezni upokojila in potem samo še pisala. Mikalo jo je slikarstvo in nekaj svojih del je tudi sama ilustrirala. Objavila je šestnajst romanov, od tega deset zgodovinskih, katerih sociološki in kulturni pomen je bil tako v času njenega življenja kot danes nedvomno velik. Kot je v posmrtnem priznanju zapisal France Vodnik, je »z odkrivanjem in literarnim oživljanjem naše narodne, literarne in umetnostne preteklosti opravila veliko delo tako za njeno spoznavanje kakor tudi za duhovno prebujenje slovenskega človeka«.

Njeno najbolj znano in vsaj štirikrat ponatisnjeno delo je Roman o Prešernu iz leta 1937, ki ga je izdala v samozaložbi. Besedilo je tudi dramatizirala in pod naslovom Visoka pesem 8. februarja 1941 uprizorila v ljubljanskem Šentjakobskem gledališču. V njeni pisateljski zapuščini je več neobjavljenih del, tudi dramatizacij in poskus opernega libreta.

Pisateljičina edina v rokopisu ostala romana, ki govorita o sodobnosti, sta tezni roman Sledovi v krvi in pravkar izdani Žrtev novega življenja, katerega prvotna različica je nastala leta 1959. Slednje se drži pogubna kritika takratnega urednika Prešernove družbe Miška Kranjca, ki jo je poslal pisateljici, potem ko je na založbino vabilo, naj napiše roman, poslala rokopis. Takratna različica je bila precej krajša; Vaštetova jo je razširila in dodelala pozneje, a je zaradi globoke prizadetosti ob Kranjčevi slabi oceni ni nikoli več poskušala objaviti. Kranjec je rokopisu zameril shematičnost, neprepričljivost osrednjih (moških) likov, ženski liki pa naj bi bili premalo »ženski«. O (ne)prepričljivosti Kranjčeve kritike, ki je bila precej ostra, danes težko sodimo, ker je pred nami drugo delo.

Žrtev novega življenja je veristično napisan roman o naši polpretekli zgodovini, poln opisov resničnih dogodkov pred drugo vojno, med njo in po njej na Slovenskem in Hrvaškem, nekateri so publicistično, drugi pa bolj literarno naravnani. Osrednja ljubezenska zgodba in kriminalni zaplet v zadnjem delu sta domišljijska, a postavljena v okolje, ki natančno posnema zgodovinska dejstva, med njimi tudi taka, ki so v naši literarni zgodovini posebnost. Pisateljica recimo opiše ženski del taborišča Gonars in praznovanje prvega maja v njem, taborišče na Rabu tik pred kapitulacijo Italije ter akcije OF v Ljubljani.

Da je pisanje Vaštetove nastajalo bolj iz političnega kakor iz elementarnega nagiba, pričajo predvsem miselni anahronizmi, posledica katerih so tudi nekoliko shematsko očrtani liki. V Žrtvi novega življenja so takšni trije študentje medicine, ki se znajdejo na pragu druge svetovne vojne: zagrizena komunistka Mara (domneva se, da je za model služila avtoričina hči), še bolj zagrizen Igor in salonski komunist Aleš. A notranji obrati slednjega in njegove matere se v predelani različici v nasprotju s Kranjčevo nekdanjo trditvijo ne zdijo neprepričljivi. Tudi zato je roman kljub dejstvu, da je nastal pred skoraj šestimi desetletji, zanimivo in napeto branje, ki utegne tudi danes pritegniti širši krog bralcev.

Objavljeno: 20.07.2017 | Vir: Dnevnik