Kritika knjige In ljubezen tudi: Ljubezen v primežu vojne

Enajsti roman pisatelja, dramatika in esejista Draga Jančarja, ki s svojo edinstveno, prepoznavno in najgloblje v slovenski ter evropski prostor segajočo pisavo razkriva še tako tanke plasti človeške duše, postavljene v temne, prevratne, vselej nezavidljive okoliščine, je znova postavljen v rodni Maribor. Če je njegov tretji roman, Severni sij iz leta 1984 – ki ima za eno osrednjih junakinj romana In ljubezen tudi »postprevratno« vlogo –, prav tako postavljen v Maribor in s svojim nenavadnim dogodkom, »ko je nad mestom aprila osemintrideset zažarelo nebo v čudnem nebeškem pojavu«, nakazuje temačne čase, pisateljev novi roman razgrinja čas proti koncu te teme, leti 1944 in 1945. Čas okupiranega mesta, gestapovskih zaporov, pohorskih partizanov, povojnega prevzema oblasti, vmes pa se za hip ustavi v ženskem taborišču Ravensbrück. Da bi spregovoril o še enem zločinu človeštva, o prisilnem vdajanju taboriščnic zvečine prav tako prisilno mobiliziranim vojakom kot obliki podpore, o čemer zgodovina vztrajno molči.

Vendar zgodba, ki jo v štirih dejanjih naseljujejo trije glavni protagonisti, ob njih pa številni drugi akterji, ni in ne želi biti še ena »korektna« predstavitev še vedno vzburkajoče polpretekle zgodovine. Ne zgolj zato, ker jo bolj kot kolektivna usoda zanima usoda nekaj posameznikov, ki si, vrženi pod nevzdržno težo njenega kolesja, ne le prizadevajo preživeti, ampak tudi ohraniti človeškost. In ohraniti ljubezen. Toda če ima prva široke razsežnosti, ki v vojnem času nujno postajajo nepredvidljivo širše, se druga drži svojih zakonitosti, saj jih narekuje zgolj srce.

Sugestivno-poetičen vstop v večplastno zastavljeno in peljano zgodbo skozi obledelo črno-belo fotografijo pred hotelom Orel, takrat Adler, z dekletoma v ospredju, od katerih ena dobi ime Sonja Belak in s svojim oziranjem za esesovskim vojakom ob robu fotografije požene dogajalno nit, se kmalu prelevi v zgodbo usodnih razsežnosti. Ta razen omenjene študentke medicine v Gradcu govori tudi o usodi vojaka na fotografiji. O Ludwigu Mischkolniku, ki jo je, pred vojno slovensko govoreči Ludek, kot dekletce dvignil iz hladnega snega, da bi jo v nekih drugih časih kot mlado žensko položil v toplo posteljo. Za ceno izpustitve njenega ljubega, Valentina Gorjana, tretjega protagonista romana, iz gestapovskega zapora. Z nečednim, a »plemenitim« dejanjem si Sonja priskrbi ne le Tinetovo nenadno hladnost in njegov brezslovesni odhod v pohorske gozdove, temveč tudi lastni odhod v koncentracijsko taborišče na sever Evrope kot posledice trikratne šibkosti njenega rablja. Najprej zaradi izpusta zaprtega, nato rabljeve impotence in naposled nizkotne skrbi nadrejenega za lastno preživetje.

V dolgih, razkosanih povedih, polnih metaforičnih primesi, čustvenih podčrtovanj, temó vzbujajočih namigov in krvoločnih dogajanj vsevedni pripovedovalec potuje po času naprej in nazaj, se zadržuje pri posameznih izsekih, medtem ko (majski) prameni svetlobe in spomina ter (novembrski) nanosi vlage in negotove prihodnosti nepovrnljivo izvotljujejo posameznikovo notranjost. Ob umiku »korektne« stigme ene in druge vojskujoče se strani in drobnih trenutkov človeškosti v še tako brezupnih trenutkih roman kljub neodgovorjenim vprašanjem, ki jih načenja, izpolni v naslovu podano spoznanje, da izkušnje utrudijo človeka. In ljubezen tudi.

Objavljeno: 30.06.2017 | Vir: Dnevnik