Uspeh romana Telesa v temi, ki je bil ob bralskem odobravanju naposled nagrajen tudi s kresnikom in kritiškim sitom, je upravičeno opozoril na pisavo Davorina Lenka . V njej se ljubezen in pisanje izlivata drug v drugega na redko viden, pogosto inovativen način, vzdraženost diskurza in mestoma telesa pa avtor dodatno spodbuja z izbiro netipičnih značajev junakov, njihovih zgodb in spolnih praks. Če je bil v Telesih tak protagonist vse bolj brezspolni moški, pisatelj, ki so mu zaradi raka odstranili moda, spoznavamo v Lenkovi drugi knjigi, zbirki kratke proze z nekoliko prenapetim naslovom Postopoma zapuščati Misantropolis, še večjo množico pogosto do bizarnosti prignanih značajev, ki jih muči isti simptom – kljub neštetim poskusom telesnih zbliževanj, nemara okronanih z doseženim orgazmom, tej množici teles ne uspe doseči tudi resnične medsebojne bližine.
Mlada ženska, ki jo po posilstvu preveva »gosta toplota«, deček, ki sesa nožne prste materine nemarne prijateljice, katere noge so imele »težak, zrel, kiselkasto-sladek vonj, ki ga spominja na gnijoče sadje, malenkostno pa mogoče tudi na slane arašide«, in osamljeni zbiratelj, katerega najbolj neizprosna strast je najti kondome s sledovi krvi, ki bi neizpodbitno kazali na izgubo nedolžnosti, so zgolj skromen očrt vzdržljivosti, ki jo je pripravljen potrpežljivo gojiti Lenko, da bi bralca zapeljal iz otopelosti vsakdana. Vprašanje ostaja, ali se ni pri svojih poskusih subverzije družbenih konvencij kdaj, denimo z glorificiranjem obilnega, nosečniškega telesa, tudi sam ujel pod rjuhami najosnovnejše stereotipizacije. In ali se zaveda, da z vraščenimi ščetinami, smrdečimi pičkami, fufljami in zadnjično rozeto več ne šokira pa tudi estetike gnusa ne vžiga; a sporadični metafikcijski komentarji kažejo na avtorja, ki pozna svoje pisateljske obsesije in ga (samo)ironija krasi v zadostni meri.
Med prednosti te zbirke zagotovo sodi, da uspe Lenku psihološko stanje junakov in obče vzdušje skozi primerno izbrano pripovedno perspektivo suvereno zgostiti tudi v jezik. K razgibanosti zgodb pa obenem pripomorejo razmeroma pogosti, funkcionalni dialogi, ki denimo izstopajo v Steklini koprnenja. Avtor se v nekaterih zgodbah še vedno poigrava tudi s pripuščanjem teorije naratologije v prozo, kot denimo v Jutranjih telesih, a so tovrstni posegi v Telesih v temi zagotovo delovali bolj organsko, tokrat pa jim manjka konteksta.
Po intimnem zbliževanju s knjigo ostaja v ustih sicer rahlo postan okus, da se že po prvih nekaj zgodbah privadimo avtorjevih vselej podobnih prijemov, in če se njegovim čudenjem nad telesi ne čudimo več, se upeha tudi motivacija za nadaljevanje branja. A moč Lenkove pisave hkrati krepi občutljivost, s katero mu uspe lastne zgodbe vedno znova melanholično pripeljati do občutka univerzalne ranljivosti. Če naj bi namreč seks ob užitku »služil« tudi spoznavanju, in sicer spoznavanju sebe v vsaj tolikšni meri kot spoznavanju drugega, je nemočni seks junakov današnjega dne pogosteje beg kot iskanje. Seks torej ni cilj, seks je pot, pri Lenku tudi krvavi.
