Roman Pokopljite me za šprajc je zagonetni naslov dobil po infantilni želji otroka, da bi skrit in neviden še po smrti – s katero mu obilno grozijo, zaradi česar grožnje o njeni vseprisotnosti jemlje zares – oprezal za odsotno materjo, ki je privolila v to, da ga je stara mati mrcvarila.
To pisanje je družinska veseloigra, komedija, v kateri nastopa splašeni fante, ki so ga skoraj ugrabili materi zaradi njenega novega partnerja, o katerem tašča govori vse najslabše, vendar pravzaprav govori najslabše o vseh, in to prav sočno. Namazana je z vsemi prelivi čustvenega izsiljevanja, predvsem pa je – celo po lastnih besedah in z ustreznim potrdilom odgovornih – nora. Nekakšna kraljica družinske drame, ki ji nobeno ustrahovanje ni preveč, da ne bi utirila svojega odraščajočega vnuka po lastni (nori) podobi. Roman Pokopljite me za šprajc je tako niz epizod iz kratkega obdobja prebivanja pri starih starših, preden fanta vzame nazaj mati, ko si toliko finančno in psihično opomore, da se upa upreti.
Tudi slovenska proza pozna žugajoče stare starše, ki ob starosvetnosti in tradicionalizmu (ta se kaže v številnih zapovedih, prepovedih in okorelih čudaških prepričanjih) odraščajnika prestrašijo. V opusu Suzane Tratnik ali Mihe Mazzinija bi zlahka našli vzporednici živahni gerontološki avtoritarki Sanajeva. Le da je njegova pripovedna lega bolj humorna, stara mati je s svojim pretiravanjem in hipohondrijo, ki jo velikodušno seje na vse druge, pravzaprav karikatura. Ne samo gore zdravil, ne le da mora mali spati s kapo oziroma kapuco, da se vse njegovo življenje vrti okoli merjenja temperature in klistiranja, stara mati je medicinska pošast. Vedno na preži, kje bi pri malem zdravstveno lahko šlo kaj narobe, vedno pripravljena, da ga opraviči pouka; že zaradi katere od nadlog, o katerih je ravno brala.
Zraven nje je mož, ki igralsko nastopa po tujih mestih in nosi domov suvenirje in darila, a ti so vsi po vrsti neustrezni. Pasivnež, ki je postal copata, ker se premočnemu in premočrtnemu nasprotniku ni mogoče uspešno upreti, za pobeg iz zakona pa je zanj tudi že prepozno. Tako imamo v romanu bolj kot sodobno Rusijo bitko svetov: stari svet predsodkov uničuje vse, kar bi moralo zares živeti, vse do bridkega konca.
Sanajev je duhovit, popisi scenarijev, ki jih preigra stara mati v permanentni skrbi za zdravje, njeno večno prepirljivo nerganje, predvsem pa nizi besed, ki spominjajo na psovke in so nedvomno v njihovi vlogi, vse dela roman izrazito jezikovno razgiban. Včasih mogoče malo zmotijo pojasnjevalni stavki, kot da avtor ne bi zaupal bralcu in se mu zdi, da mora opravičiti svoje pripovedovalsko početje. Kljub temu je to napeta družinska drama, spisana v lahkotnem registru in od spodaj, skozi pogled tistega, ki ga najlažje ustrahujejo in še ne ve, da besed včasih ne smemo razumeti dobesedno.
