Bogataj Matej

Morilec, ki piše iz pesniške žilice

Srednjeevropski humor iz sedemdesetih in osemdesetih let se je obilo pasel na neprimernem obravnavanju akademikov. Pri Bohumilu Hrabalu v Prebučni samoti se recimo smetarji menijo o dragih monografijah, saj so vsi profesorji, ki v nemilosti pometajo in delajo na papirnih deponijah. Zdaj, v tem krasnem novem tisočletju brez socialistične represije, se akademiki udinjajo kot bolniški strežniki. O njih beremo v Jergovićevih Psih na jezeru. Podobno je v prvencu Aleca S. Patrića, kjer Jovana, nekdanjega sarajevskega profesorja književnosti, pri delu v bolnišnici doleti privilegij. Med prvimi se seznani z grafiti, ki jih storilec umetelno izrezuje v trupla, žge v menzne krožnike, vodomate polni z maščobjem, pridobljenim z liposukcijo – vse zelo artificielno, v zapletenih mešanih tehnikah. Nad maščomatom bi moralo pisati Izvor vrste, sporoči storilec, vmes zasledimo oftalmološke tablice v obliki vizualne poezije. Slutimo nekoga iz bližine ali iz preteklosti, pesniškega genija, ki je stal na robu prepada in je storil nujni korak naprej.

Nasploh je Črna skala, belo mesto, kar je prevod melbournškega becirka Black Rock in Beograda, precej sofisticiran roman. Čeprav Jovan govori obupno angleščino in še to popolnoma neprilagojeno avstralski, čeprav je pozabil na svojo poezijo in mu včasih tako brni in zveni v glavi, da težko brzda agresijo, ni brez potlačenega vedenja. Medtem ko mu psiholog, ki ga morilski grafitar nenavadno zanima in je za nas prvi osumljenec, pridiga o shizofreniji, ki menda izhaja iz potlačene ustvarjalnosti, se on spominja Lacana in Millerja (Jacques-Allaina?) in tega, da je psihoanalize prebral že preveč.

Patrićev triler se ukvarja z dvakrat bednimi migrantskimi usodami. Migranti v socialnem smislu opravljajo podcenjena, tudi podplačana dela, hkrati pa jih preganja preteklost. Jovan in žena sta izgubila vse. Otroka, ki so ju zastrupili v begunskem centru modrih čelad. Izgubila sta domovino. Odnesla kup slabih spominov.

Patrić, sicer rojen v Zemunu, pa sredi romana kot da pozabi, da je bilo pisanje do polovice triler, in se vrne v čase razpada Jugoslavije in obleganja Sarajeva. Ta politični del izpisuje z nekaj distance do srbske epike in grandomanije, vendar tako, da se vidi, da pozna zadevo predvsem iz srbskih, čeprav protimiloševićevskih medijev. Hočem reči, na Hrvaškem in v Bosni ga ne bodo prevedli. Tudi poezija, kakor polzi skozi Jovanovo zavest, ne bo dosegla usode del Crnjanskega, Kiša in Andrića, ki jih citira, bolj se nam zdi mladostno prenapeta.

Konec je skoraj naključen, izpeljan na hitro in proti pričakovanjem. Sicer pa gre za pisanje o domu in svetu, v katerem se avtor izogne obema skrajnostma, čisti žanrskosti in psihološki analizi tistih, ki so izgubili vse in zdaj životarijo v krajih, katerih imena še vedno ne znajo izgovoriti. To bo znala šele naslednja generacija.

Objavljeno: 08.09.2017 | Vir: Mladina