Druga zbirka kratkih zgodb Jedrt Lapuh Maležič je na sledi prvi, vsaj glede pripovedne lege; v prvencu Težkomentalci se je z obilo distance in humorja lotevala psihiatrije, ki je vsaj do konca osemdesetih let veljala za eno stebrnih represivnih ustanov. O zlorabah in neučinkovitosti so pisali fantje, ki so se tja odzvijačili med služenjem vojaščine, in literarni zagovorniki uporabnikov po sili. Težkomentalci pa ne, pišejo, kot da iz osebne izkušnje, vendar duhovito, in nanizajo različne portrete, ki jih Amber, taglavna, sreča med hospitalizacijo, posmeje pa se tudi lastnemu pretiravanju in zmaknjeni percepciji.
Bojne barve naredijo pohod na področje pretežno istospolne ljubezni. V vseh oblikah, od plačljivih do kar največjih sentimentalnosti in vzburjenosti, pa seveda tudi v delovanje istospolne družine, ki ni, kot nobena, brez kriz in premišljevanj o pobegu iz odnosa. Tudi tistem filmskem in ameriškem, ko se partner leta ne vrne domov, potem ko je samo skočil po cigarete.
Jedrt Lapuh Maležič je najostroumnejša, ko popisuje dvojno vlogo protagonistk, ki so sicer že prepoznale svojo lezbičnost, čeprav še čakajo, da jo javno objavijo, da z njo pridejo na plan. So, kot pri risanju svastike, v pričakovanju kazni zaradi (kot da) prekrška, vendar po nepotrebnem in zato malce osmešene; karakterizacija spominja na komedijsko, saj sta njihova neodločnost in preigravanje scenarijev osmešena. Zgodbe o prekleti ljubezni in nujni obsojenosti na margino, kakršne so pisali v osemdesetih in devetdesetih letih, so zdaj sproščene in duhovite. Unesel se je aktivizem, umika se spoznanjem, da je ljubezen v vseh oblikah zagatna in neobstojna, pa naj v njej iščemo potrjevanje hierarhije in moči ali pa spodbudo, zaradi katere vzdržimo v partnerstvu.
Ljubezen se protagonistkam pretežno izmika, drugi se oddaljuje ali pa je za bližino treba (na)lagati, se važiti in samohvaliti, kar nekaterim nosilkam zgodb ne sede. Seveda se v tem širokem naboru znajdejo tudi tisti, ki so proti izenačevanju različnih oblik ljubezni; pobi, ki jih blazno motijo manifestacije homoseksualne zaljubljenosti in bi z nekaj udarci vse spravili na pravo mesto. Ali zgodbe pripovedujejo o druženju s strejti, ki naj prikrije spolno usmeritev.
Na vsak način Jedrt Lapuh Maležič ve, kako dozirati informacije, da ima bralec dovolj namigov in dovolj dela, da jih razvozla, zgodbe so zaokrožene in dogajalni kraji prepoznavni, duhovitost in ironija pri opisovanju pa sta unikatni – in osvežujoči.
