Pisatelj nemškega rodu Sebald naredi za vzhodno angleško obalo, Norfolk in Suffolk, podobno, kot je Claudio Magris nekako ob istem času, sredi devetdesetih let, naredil za Donavo, ko se je spuščal od izvira do delte. Popiše kraje in zgodovino in ljudi, na pohajkovanju se srečuje s posebneži, ki se na regijo in njene zamolčane skrivnosti spoznajo, in potem je potovanje včasih bolj popis in katalogizacija zgodovinskih znamenitosti kot pretikanje skozi krajino.
Neverjetno, kaj vse leže v Sebaldovo pisanje in kako na videz brez vsakega reda: popisi bivanja v bolnišnici, ustaški klavci in reakcija zaveznikov, v tem primeru okupatorjev, ki so se pritoževali nad slabimi klavskimi manirami. Zraven namoči še (takratnega) generalnega sekretarja OZN, ki je kot vermahtovski oficir prejel priznanje za pomoč pri tem početju. Ali pa se loti kongovske epizode belgijskega kralja Leopolda in popisuje, v kako nemogočih razmerah so delali črni sužnji in kako velike so bile izgube.
Jasno, Sebald piše osebno zgodovino, takšno, ki bolj kot na okvir napeta ali na kronološki verižici nanizana ali na en sam primer v prostem slogu osredotočena divja po asociacijski logiki. Enkrat popisuje viharje, ki so mu porušili drevored, drugič obiskuje nekdanje plemstvo, ki se (takrat podeželskih dvorcev še niso kupovali Rusi) stiska v enem prostoru, grajski vrt in posestvo pa počasi propadata in nekdanji blišč zlagoma prerašča narava. Tretjič se spravi na zgodovino sviloprejstva, se spominja preminulih prijateljev ali se navdušuje nad življenjsko zgodbo Josepha Konrada ali nad kakšnim od ekscentričnih angleških pesnikov. Kot da bi hotel narediti sumo, sešteti in na enem mestu prav enciklopedično popisati vsa znanja.
Pri tem obupanem poskusu, kot da bi se zavedal neskončnosti problemov in smešnosti poskusa vsak e totalitete, zato ni nič čudnega, da mu je s smešenjem katalogizacije nekajkrat referenca in inicialna stopnička argentinski pisatelj Borges: gre namreč za prozo, ki se pretika iz zgodovine v najosebnejše zapise, pri tem pa se ne ozira na čase in morebitno krajevno odmaknjenost.
Sebaldov potopis, cepljen na zgodovino in kar najbolj osebna razmišljanja, je očarljiv. Predvsem pa nosi prav posebno občutljivost. Zdi se nam, da rahlo melanholični pohajalec sočustvuje z vsem izginjajočim in davno minulim, in tudi Saturn iz naslova je znak nostalgije. V njegovem znaku je spisan ta pisateljsko visoko artikulirani opis pohajkovanja po angleški obali in po vsem, kar se avtorju med pohodi znajde v spominskih meandrih.
