Tsukuru, kakršnega spoznamo 20-letnega na začetku romana, si želi predvsem umreti, ker so ga iz njemu neznanih razlogov kar naenkrat in brez razlage zavrgli najboljši prijatelji. Vendar poigravanja z mislijo na samomor in s splošnim razpoloženjem podložene tanatologije niti ne poskuša realizirati, plemenita depresivnost in nedejavnost mu povsem zadoščata. Dokler se ne izvleče in mu že povsem odraslemu in uspešnemu v podjetju za načrtovanje železniških postaj – utirjenost oziroma vse, povezano s tiri, je Tsukurujeva obsesija in poslanstvo – dekle, ki mu veliko pomeni in se odloči narediti za zvezo vse, ne svetuje, naj prijatelje obišče in se z njimi pomeni. Ker ga preteklost ovira in je nespontan in komaj še človeški, si mislimo.
Tako ga vidimo tudi bralci. Tsukuru se ukvarja s službo, njegove zveze, kakor so opisane, so mimobežna srečanja, je preveč racionalen in ima vse preveč urejeno, urnik in drobne užitke, da bi bil prav posebno zanimiv. Njegova brezbarvnost tiči že v imenu, če ga primerjamo z drugimi iz najtrdnejše druščine na svetu: vsi imajo kakšno barvo v poimenovanju, samo on je iz drugega, bolj premočrtnega štosa. Bolj kot akcija ga zaznamujeta premislek, zadržanost, čeprav je čeden, je skoraj brez barve in okusa, nekakšen japonski mož brez posebnosti, ki ob obiskovanju prijateljev spozna, kako različne struge lahko ubere življenje.
Srečevanju, zadržkom in postopni rekonstrukciji preteklosti je potem namenjen enak obseg kot popisu njegovega pretežno dolgočasnega življenja, ki ga, tako kot vso prozo japonskega pisatelja Harukija Murakamija, zaznamujejo in presvetljujejo izbrana poglavja iz množične in zahodne kulture. Ravno zato bi pričakovali, da bo kot ljubitelj in poznavalec za nas, ki nam je morda japonski utišani način trpljenja tuj, več gradil na trku obeh sobivajočih svetov, pa nas ne zadovolji: ena od Tsukurujevih bivših prijateljic se preseli na Finsko in se tam ukvarja s keramiko, vendar je ravno tisto srečanje najbolj gladko in prisrčno. Vplete tudi rahlo čudaško in zagonetno atmosfero, ki jo še poudari fantastična vložena epizoda v obliki napovedi smrti glasbenika; ta bi moral za svojo nadarjenost plačati najvišjo ceno, kakor je to sklenil v pogodbi s hudobcem, vendar je ta faustovska epizoda slabše pripeta na romaneskni skelet. Podobno nepoantirano se izteče tudi konec, ko si ne znamo povsem predstavljati, ali se bo Tsukuru »obarval«; nam se zdi, da bolj slabo kaže.
Če je junak pasiven in scagan, brez posebnosti, potem je takšna nujno tudi življenjska zgodba, ki mora biti zato poglobljena v notranje pokrajine. Vendar se tudi za te zdi, da so pri Tsukuruju bolj akvarelne in zabrisane.
