Potem ko v Šmihelski vasi z bormašino ubijejo župnika, se tam predstavljena ekipa strokovnjakov za kriminal znajde na triatlonu, na katerem med bruhanjem in ob pričah omahne eden izmed favoritov. Kos, njegov pes in psiholog Edi s policijske postaje Nova vas pri Igu so tam zato, ker imajo na tekmi svojega dirkalnega konja, Simona, ki postane trojanski in oni z njim insajderji. Vse se namreč dogaja okoli apartmajev Alpski svišč, kjer počitnikujejo žrtev in osumljenci, ali vsaj v bližini. Oni pa medtem, ko navijajo za svojega, ki bo garal na triatlonu, razrešujejo mračne skrivnosti zastrupitve.
Začne se zelo kunštno, s tlorisom apartmajev in pritličja. Slutimo, da bo šlo za trdo detektivko, za trd oreh tipa skrivnost umora v zaprti sobi, za mogočen prispevek k žanru. Pa ne, bolj zavije v sprevračanje in preoblačenje žanra, kar opazimo že na začetku, ko v totalni gužvi, med triatlonom, med procesijo turistov v avgustu, orel napade dron s kamero. Kasneje se gorenjska korenina, lokalni zmagovalec prireditve, z orlom pretepa, ko mu mora drona izruvati, saj bi bili lahko na njem posnetki in dokazi, in tako se pomešata dva Bohinja. Tisti mitski, skrivnosten, z nacističnimi zakladi na dnu jezera in kakšnim truplom, v katerem so vsi incestno prepleteni in zavozlani s starimi zamerami, in drugi, ki je do konca profaniziran in raz-očaran, mas-turističen, posmehljiv.
Meta Osredkar s humornimi elementi uničuje vsakršno napetost, sama sproti pobira enigmatičnost in sproti ruši svoje zastavke. Kot je nedvomna kršitev žanra ne samo izgubljanje v podrobnostih, za celotno zgodbo nepomembnih, ti duhoviti samozadostni žepki napumpajo volumen in Zločin prestavljajo proti humoreski. Liki so enodimenzionalni in stereotipizirani, do razrešitve pa pride zaradi priznanja, ki je posledica soočenja storilca z lastno preteklostjo, mimo dejstev indicev in dokazov.
Vse skupaj potegne na literarno varianto Pr’ Hostar; gre za posmehljiv žanr, ki hoče prikazati, kakšni kaveljci in korenine so tisti iz bohinjskega kota, ki jim ne pridejo do živega niti nabildani športniki z izotoničnimi geli, tai chijem in energetskimi ploščicami. Zmagovalci nalivajo lokalne tavžentrože, ki jih seveda pod vršaci nabirajo sami, šport pa je bolj kot stvar treninga prostočasna dejavnost, ko opravijo vse v štali. Roman je tako bolj posvetilo ženskam, ki dopoldne govorijo na fanta, si mislimo, pa šentflorjanski prepletenosti vseh z vsakim, pa zdravi kmečki pameti, ki je osmešena manj kot policija. Najvišji v preiskavi bi itak zaprl vse; mantra nekaj o zlikovcih in zdi se nam, da je prenapet, čeprav tik pred penzijo, da se ni nič naučil, izmodril.
Fužinski zaliv, ki nastopa tudi v Jezeru Tadeja Goloba, pa postaja vse bolj mično prizorišče skrivnosti. Vodi pred Piranskim in Koblarjevim po dražljivosti, Bohinjski trikotnik pa počasi zamenjuje Bermudskega. Znak, da se zadeve nepopravljivo lokalizirajo in da svet prihaja v zakotje, če smo nekdaj z zavidljivo kupno močjo mi blodili po globalnih vukojebinah?
