Ivana Sajko, ki smo jo poznali predvsem po dramah – nekaj jih je bilo uprizorjenih tudi pri nas –, je na Hrvaškem ena vodilnih v žanru. Tokrat seveda izpisuje nekakšen kontra-ljubič. Namesto silne strasti je že na začetku nekaj fertilno rizičnega in pijanskega počitniškega plažnega mečkanja, ki je cilj in obče mesto tolažniške veje plažne literature. Vendar je ljubavna vznesenost pri Sajkovi samo uvodni kontrapunkt vsemu, kar sledi, in to je sugestivno popisana preživetvena jeba para z otrokom, narejenim pod avgustovskimi zvezdami ob morju, ko se zdi tudi nemogoče mogoče, dokler med nosečnostjo in po njej ne postanejo nemogoče stvari spet še bolj nemogoče.
Ljubezenski roman je morda treba brati ob boku s Hišo Ivane Djilas, saj ga vidimo kot prispevek k celotni zgodbi pripadnikov generacije, ki so se za pohod po svetu opremili z mislijo, da bodo z znanjem Dantejeve Komedije na izust, recimo, v originalu, kogarkoli prepričali o svojih sposobnostih. In da se bodo potem iskalci novih kadrov kar prerivali zanje ter jih izdatno nagrajevali, v denarju, pohvalah, v vsem. A ostanejo le nekdanje sanje, kupčkanje položnic in nelagodje ob stikih z »normalnimi«, torej nižje in tehnično izobraženimi, ki se pomilujoče nasmihajo in imajo par za zabušantski. Ker sta z izjemo nekaj neuspešnih pohodov v zunanji svet ves čas doma, ker se jima ne ljubi kupčkati denarja za izhode, pa še slabo vest bi imela.
Vendar je Ivana Sajko zakopala drugje in bolj surovo kot Ivana Djilas, tudi manj duhovito in bolj bergmanovsko, brez humorne samoironije in do konca zares: njen romanček govori o bojnih poljih, o frontah, ki so predvsem notranje, zakonomorne, med njima, malo pa jih, kadar pobegneta od doma, predvsem po strastnih prepirih, tudi pozunanjita. On recimo pobegne na demonstracije proti garažni hiši in se mu zdi kmalu vse brezvezno, ona se velikonočno spoprime s predsodki sosedov in joka po straniščih na prireditvah, na katerih tezgari kot igralka.
Vendar pa je glavno bojišče doma. Vsaka beseda, in pripovedovalka jih zna zabeliti, hoče in kliče novo, še ostrejšo, še mastnejšo. Potem premor včasih izkoristita, da se malo separirata, naspita, napijeta, karkoli, kar bi prekinilo rutino. Pisateljica izpisuje sodobno ve rzijo P rizor o v iz zakonskega življenja neusmiljeno in necenzurirano, boj ženske na možaka dobiva različne oblike in omogoča različne patetične drže, tudi pristno nemoč ob trdovratnosti neplačanih položnic, pri tem pa se zadeva iz socialnega realizma odvrti proti groteski, ki s svojo fantastično neozemljenostjo edina ponuja rešitve iz začaranega kroga. Ivana Sajko se enkrat z dolgim, eruptivnim stavkom in drugič s prebojno aforistično skopostjo loteva brezperspektivnosti mladih družin pred kuliso zadnjega privatizacijskega vala. In v stanju prekarcev nam je Hrvaška res najbližja soseda.
