Od prvih strani, ko se najbolj cenjena prostitutka v vasi odloči umreti in se zavije v mrtvaški prt in jo pokopljejo, po 21 letih pa vstane od mrtvih in se odpravi na maščevalni pohod, vidimo, da bo roman o lepoti kot rani in viru vsega zla brodil po čudežnem. In hkrati po indonezijski zgodovini, od holandske kolonizacije do japonske okupacije in krvavih notranjih razprtij, ki pripeljejo najprej do osvobodilne gverile in kasnejšega pokola komunistov. Gre za en sam masaker in tok krvi, in to med ožjimi sorodniki in tistimi, ki so si v svaštvu, podobno kot v veliki zgodbi o Bharatu, Mahabharati, na katero se roman nekajkrat sklicuje. Tudi tokrat imamo eno samo veliko družino, zato je krvi do kolen in roke so krvave do komolcev in čez.
Podobno kot v Sto letih samote Garcíe Márqueza, kjer se zgodovina in realizem mešata s čudežnim, je tudi Kurniawanu uspelo, da je indonezijsko zgodovino individualiziral, jo literarno naselil s čustvi in osebnimi obračuni. Glavno junakinjo, mešanko med holandskim gospodarjem in njegovo priležnico, pošlje v japonsko taborišče, njej in njenim trem prelepim hčeram in vnukinjam pa nameni zoprne snubce, kriminalce, vojaške krvoloke, hajduke in občutljivce, pa tudi nekaj neustavljivih zaljubljencev, ki jim družbeni status ali kaj drugega preprečuje poroko ali srečo ali oboje.
Zadeva se proti koncu zasuka proti nadrealnemu, ne samo proti smrti in vstajenju. Vse z namenom obračuna s krivci, vse postane fantastično in se odsuka v sfere, namenjene samo izbrancem iz kaste pogrebnikov, ki imajo stik z duhovi, in tistim, ki umrejo, da bi izborili bitko z demoni in prikaznimi. Ti nalašč umrejo, da bi prekinili brezsmiselno umiranje in medsebojno iztrebljanje, povzročeno z nekoč davno storjeno krivico.
Kurniawan se drži starih pripovednih tradicij, njegovo pisanje je ciklično kot zgodbe iz 1001 noči ali nordijske krvave sage, vse pa z namenom, da bi prikazal, da je ob velikem valjarju zgodovine ženska, večinoma brezpravna in izročena na milost staršem in kasneje možu, enako fatalen gibalec dogajanja kot moški. V romanu ne manjka prisiljene spolnosti, glavna in povezovalna oseba je tako ali tako prostitutka, sprva po sili in kasneje po izbiri, moška neuravnovešena čustva in prekoračenja pa so prikazana kot enako pogubno zlo kakor ideologija ali vsakokratno opredeljevanje ob menjavi kolonialnih gospodarjev.
Lepota je pogubna je po občutenju sorodna afriškemu pripovednemu delu opusa Le Clézia, pri obeh ne manjka eksotičnih lepotic, obsojenih na ljubezenske polome ter pahnjenih v kremplje moškim surovežem in rogoviležem. Ne vem, kako na razplet romana gledajo doma, v Indoneziji; pri nas duhovi kot »bogovi iz stroja« kljub »njuejdževskim« tendencam nekaterih v literaturi niso najbolj posrečeni nosilci razpleta.
