Začetek romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca je opotekav; fant se, skrčen v položaju zarodka, v vlažni luknji v zemlji skriva pred zasledovalci in si zraven misli, da tudi če se pokaže – dosti slabše, kot je, ne more biti. Bo pač odslužil pokoro, katere pravo naravo vidimo, potem ko se sreča s sodnim slugo. Ta mračni neotesanec in krvolok spominja na apokaliptičnega jezdeca na motorju s prikolico, obkroženega s peklensko hordo. Je nenavadno izstopajoča in strašljiva figura, nekakšno materializirano čisto zlo, nekaj podobnega Sodniku iz romana Ni dežela za starce Cormaca M cCarth yja, figura onstran dobrega in zla, čeprav v resnici bližje slednjemu. Potem se Carrascova zgodba počasi zvrne v nekakšen arhaičen ruralni in puščavski približek prav tako McCarthyjeve Ceste, resda brez ostankov pretekle civilizacije. Vsak proti vsakomur, krvi do kolen, odprte glave in pobegi čez puščo, nad vsem pa razbeljeno sonce in opekline po koži, če se ne skriješ.
Carrascov prvenec je postavljen v devastirano krajino. So sicer stara napajališča za živino, protipoplavni nasipi in dragocena senca med oporniki, so vodnjaki v opuščenih vaseh, vendar tudi na vodi plavajo belkasti črvički, ki začrvičijo čreva. Vmes so poapokaliptične figure, ostanki tistih, ki so se za vodo preselili v mesta, breznogi na deski, oboroženi konjeniki, mulovodci. Vse drugo se je posušilo in zdaj dokončno propada pod žgočim soncem in pesek postopno zasipa vse skupaj; čeprav obstaja obet zelene trave in obilja vode nekje v hribih, na robu te razbeljene žgoče ravnice.
Mali namreč beži, vendar sreča pastirja, že na začetku ob srečanju komaj napol živega. Tu se začne oblikovati nekakšno molčeče prijateljstvo, ki ga preizkušnje na poti še utrjujejo. Stari ima znanje in modrost, mali je mobilen in uspešno premaguje strah, za katerega ima dobre razloge; svet, v katerem sta se znašla, je izgubil zadnje sledove človečnosti.
Carrasco si vzame čas, ne gradi na hitrih preobratih, pripovedna optika je prirejena dečkovemu delnemu dojemanju, njegovemu pogledu sledimo k ot kame r a; tako se dvignemo od psa proti nogam v ozadju, od zidu k starcu. Vendar vidimo postopno tudi širjenje dečkovega horizonta, očitno je dobil dediščino, s katero bo z nekaj sreče lahko preživel. Da se na koncu odpre nebo in začne kapljati, je dober znak; pripovedovalec komentira, da je malce popustil vijak na božji natezalnici.
Na prostem je roman, v katerem je narava enakovredna igralka; ne gre za protiigro, za kaj takega je narava preveč brezbrižna, je gola danost, ki vse naokoli obsodi na škrte razmere in temu primerno podivjane apetite, kar dela to prozo surovo in neizprosno.
