Potem ko preberemo uvodne citate o Ojdipu, vemo, da se mora zgodba o mladem fantu, ki se znajde po očetovem pobegu, tokat drugačnem od prejšnjih izginotij zaradi policijskih zaslišanj, zvrniti v dramo. Vemo, da bomo priča silnim strastem in očetomorom in Sfinginim ugankam, mogoče tudi končni oslepitvi. V tem nam pritrjuje to, da je edina zgodba, ki jo vajenec pove (sicer po Freudovem povzetku, čeprav se odloči, da jo bo enkrat zares vso prebral), Ojdipova in je odgovor njegovega mojstra tista znamenita islamska anekdota o možaku, ki je bežal pred smrtjo, ona pa se je čudila, da ga vidi v tem mestu, ko ima vendar srečanje z njim povsem nekje drugje – tam, kamor je zbežal.
Prvi del romana je malce dolgovezen; poba gre za vajenca kopalcu vodnjakov in potem vedra not in vedra ven, kopljeta, čeprav naročnik ne verjame več, da je spodaj voda. Mali malo hodi tudi v mesto, tam pa sreča Rdečelasko, ki dela v ljudskem gledališču, v katerem igrajo odlomke iz Hamleta in Cyranoja, povabi ga domov in tam izgubi nedolžnost z njo, dvakrat starejšo.
Vendar se zadeva potem odvije po neizprosni in prerokovani liniji; pripovedovalca vse življenje neustavljivo privlačijo očetomori in sinomori. Ojdipova zgodba in tista Firduzijeva o tem, kako se na bojišču neusmiljeno mlatita oče in sin, in v kateri, drugače od tiste iz tebanskega tragiškega cikla, zmaga oče. Seveda je okoli Rdečelaske napleteno vse polno skrivnosti in tudi pripovedovalčev oče in sin sta povezana z njo, ne samo on. Roman govori o sklenjeni in čvrsti edipalni verigi. Soočenje je toliko bolj neizbežno, kolikor bolj se vsem zdi, da je nepotrebno. In kolikor bolj si ga zraven še ne želijo.
Vendar v tretjem delu besedo prevzame naslovna protagonistka. Razjasni marsikaj iz zgodovine levice v Turčiji, govori o obdobju pred letom 1980, ko je vojska z udarom prevzela oblast in preganjala levejše. Kot se za generacijska veriženja spodobi, je po očetu, ki ga zaradi prepričanj zaslišuje in muči policija, sin uspešen špekulant z gradbenimi parcelami, njegov sin pa v opoziciji obema s pisanjem nabožne poezije.
Pamuk v nekoliko ekstenzivnem romanu spet spregovori o trku dveh Turčij, laične, evropsko usmerjene na eni in fundamentalistične, verske na drugi strani. Svetova dveh hitrosti boleče in moteče bivata tik drug ob drugem. Rdečelaska pove, zakaj si pobarva lase, in takrat roman izzveni kot Pamukov roman Muzej nedolžnosti iz leta 2008: prikaže vlogo ženske v družbi, ki za vsako ceno ohranja prepričanja o togih patriarhalnih in zato toplih družinskih vrednotah in stigmatizira vse drugačno, izstopajoče in uporno.
