Babnik Gabriela

Iskanje transcendence na najtežji možen način

Že po prvih nekaj straneh se bralec Lenkovih kratkih zgodb, zbranih v zbirki Postopoma zapuščati Misantropolis, upravičeno vpraša, kje je meja med umetnostjo in pornografijo.

Kot je splošno znano, pornografija razkazuje seksualnost kot izključno telesni dogodek. Pri tem zahaja v paradoks, ko hoče eksplicitno pokazati vse, s tem pa v ekstremni vidnosti naleti na dimenzijo tega, kar je nereprezentabilno. Zdi se, da se Davorin Lenko tega momenta zelo jasno zaveda.

K tekstom namreč pristopi izrazito študiozno, celo tako, da imamo na trenutke občutek, da je v ozadju filozofična intenca. Pa vendarle, tega avtorju ne moremo zameriti, saj se poda na izrazito delikaten teren, ki je v slovenski literarni krajini resda poseben, ni pa unikaten, kot navaja Dijana Matković v spremnem pripisu k zbirki. Lenkova potreba po razkrivanju telesa, in predvsem njegovih genitalnih delov, in sicer tako na strani moških kot žensk, je primerljiva z ekscesnostjo zgodnejših zgodb Andreja Moroviča ali z neposredno nazornimi opisi spolnega akta v zgodbah Brede Smolnikar. Bistveno je, v kakšen kontekst Lenko postavi recimo temu frontalni zasuk akta in seveda tudi, kako s tem nagovarja vrsto kulturnih predpisov primernega vedenja, tako v javnem kot zasebnem prostoru. Lenkovi najbolj tipični liki te zbirke izhajajo iz urbanega okolja (od tod tudi zunajliterarne reference, kot je glasba), neredko so pijani in zmedeni, aktivno nezainteresirani za svet okoli sebe, pri čemer ves čas iščejo presežno transcendenco.

Če torej v prvem planu še utegnemo pomisliti, da Lenko z razkazovanjem telesnih aktivnosti svojih junakov, ne nazadnje o vsaki zgodbi vnaprej vemo, da se bo zgostila okoli intimnih doživljajev, išče provokacijo, se pokaže, da je telo edina oprijemljiva točka v brezsmiselnem svetu. Ena izmed najboljših zgodb v zbirki – Zver in brezno, v kateri se z avtorjem in njegovim likom voajersko naslajamo nad debelo žensko v sosednjem stanovanju, nazorno sporoča, da srž razmika med pornografijo in umetnostjo ni v stopnji razkazovanja telesa, pač pa je povezana s statusom gledalca in načinom funkcioniranja podobe.Lenku torej z obsesivnim razkazovanjem golih teles uspe sproducirati tisto, kar je neupovedljivo in verjetno tudi neprikazljivo. To praviloma doseže s preciznim grajenjem zgodb. Petični bralec bi mu utegnil očitati pomanjkanje poiesisa, toda ko se vse zgodbe zberejo na očesni mrežnici, pri čemer je smiselno poudariti, da kvalitativno zbirka tudi precej niha, je jasno, da se poiesis ustvarja z avtorjevo zadržano govorico – po načelu manj je več.

Mešanica avtorjevega malodane naravnega talenta za razvijanje zgodb, pri čemer je jasno, da je Lenko predihal principe prikazovanja golote v preteklosti, ter sočasna naslonitev spolnosti na patološke izvore oziroma nezavednega v človeku ter seveda posledično iskanje transcendentalnega delajo te zgodbe zanimive.

Dodana vrednost je tudi prikazovanje ženskih likov. Ne glede na to, da je večina prikazana skozi moško imaginacijo, njihov užitek ni prezentiran kot manjkajoče mesto, pač pa so s svojo spolno dejavnostjo predstavljene kot polnokrvne osebe.

Objavljeno: 25.09.2017 | Vir: Delo